V kolumni preberite: 

Fraza »prava stran zgodovine« ostaja stalnica kitajskega političnega diskurza in je v rabi vedno, ko Kitajska sama sebe umešča v širši politično-zgodovinski kontekst. Z njo označujejo enako stvar kot mi: svoj neskromni prispevek k zlomu fašistične agresije med drugo svetovno vojno, na katerega so Kitajci močno ponosni in ki je eden od pomembnih izvirov narodotvornega narativa, ki govori o odpornosti, enotnosti in zavezanosti pravičnosti. Nobenega družbenega prostora ni za relativizacijo trpljenja Kitajcev pod japonsko invazijo.

Še manj je možnosti za reinterpretacijo dejstev in revizijo zgodovine. V slovenskem političnem diskurzu je fraza postopno zdrsnila iz pogovora o drugi svetovni vojni, z njo pa slovenski politiki po novem označujejo pripadnost Slovenije EU in zvezi Nato ter splošno slovensko prozahodno poravnanost. Torej izključno tiste atribute države, za katere še ne moremo vedeti, ali pričajo o morebitni slovenski poravnanosti s »pravo stranjo zgodovine«, saj živimo globoko v času, ko so moderne zahodne institucije šele na svoji zgodovinski preizkušnji. Če gledamo samo v smer genocida v Palestini, ni videti, da jo bodo prestale.