Markeš: Dogodek na Koroškem mnogo večja stvar, kot si lahko predstavljamo

V podkastu Od srede do srede sta Ali Žerdin in Janez Markeš obravnavala tri osrednje teme: trgovinski sporazum med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo, humanitarno situacijo v Gazi ter policijsko akcijo pri spomeniku Peršmanovega doma na avstrijskem Koroškem.

Trgovinski sporazum: Predstava za javnost?

Pogovor se je začel pri srečanju med Donaldom Trumpom in Ursulo von der Leyen. Ali Žerdin je dogovor, ki naj bi odpravil carine za nekatere ameriške izdelke in uvedel 15-odstotne carine za evropsko blago, opisal z vprašanjem: »A je to kapitulacija Evropske unije?«

Zmagovalci in poraženci carinskega dogovora med ZDA in EU

Janez Markeš je dogajanje označil za premeteno predstavo, v kateri je Trump razglasil zmago, realnost pa je bolj zapletena. O Trumpovem nastopu je dejal: »On je v bistvu tam bil kot cesar. On je bil tam kot papež.« Ključno težavo vidi v tem, da je predsednica evropske komisije Trumpu »ponujala stvari, ki jih sploh obljubiti ne more, zaradi tega, ker je sedemindvajseterica tista, ki odloča, kaj se bo v resnici zgodilo«.

Markeš je predstavil tudi svojo špekulacijo, da evropski pogajalci morda igrajo na karto časa, saj ocenjujejo, da je Trumpova kredibilnost toliko upadla, »da je vprašanje, ali bo sploh še zdržal pol leta, potem se pa lahko zmenijo s tistim, ki bo odločal«.

Glede ekonomskih posledic je menil, da bodo breme nosili tudi ameriški potrošniki. Kot primer je navedel nakup nemških avtomobilov: »Mercedes je pa 'statement', stališče (...) Tisti, ki bodo to hoteli kupiti, bodo to še vedno kupovali, ampak bodo morali zato več plačati.«

»Stradanje ni isto kot lakota«

V nadaljevanju sta se sogovornika osredotočila na Gazo. Markeš je izpostavil Trumpovo izjavo, da sta »z našo Melanijo gledala televizijo in da tam pa otroci v Gazi res stradajo«, kar je označil za pomemben odmik od Netanjahujeve propagande.

Macronova napoved priznanja Palestine požela odobravanje in kritike

Kot najpomembnejši preboj je navedel tiskovno konferenco izraelskih humanitarnih organizacij v Jeruzalemu, kjer so po njegovih besedah »jasno in glasno prvič povedali, da gre za genocid«. Poudaril je, da so te organizacije sprva podpirale uničenje Hamasa, a so spoznale, da je »zadeva dobila novo kvaliteto, ki je pa dejansko strategija, vojaška strategija napada na palestinsko ljudstvo s stradanjem«.

Da bi ponazoril razsežnost krize, je ločil med lakoto in stradanjem ter povzel besede zdravnika: »Da ti začneš stradati, moraš biti zelo dolgo časa lačen (...). Sama pomoč v hrani ni več prva ali edina rešitev. (...) Zdaj potrebujemo infuzije, (...) ker če bodo zdaj jedli moko, bodo umrli od tega, želodci bodo popokali.«

Peršmanov dom: Napad na ustavni red ali na aktiviste?

Ali Žerdin je temo odprl z opisom lokacije kot »spomenika koroškim partizanom« in »muzeja, ki opominja na zločin esesovskih sil, storjen aprila 1945, ko je bilo ubitih 11 ljudi s Peršmanove domačije, med njimi sedem otrok«. Janez Markeš je dodal, da je dogodek še posebej pomenljiv, ker se je zgodil ob 80. obletnici pokola, o katerem je bilo rečeno, da se »ne sme nikoli več ponoviti«. 

»Naš dogodek so poskušali kriminalizirati, povedali so nam, kako naj žalujemo«

Osrednja točka analize je bila nesorazmernost policijskega posredovanja. Markeš je pojasnil, kaj bi bil pričakovan odziv na domnevni prekršek: »Če je uradno šlo za to, da so bili tam šotori narobe postavljeni na zasebnem vrtu, potem je to stvar za naravovarstvenega inšpektorja«. Žerdin je na to dodal izraz »rangerja, kot temu rečemo v Triglavskem narodnem parku«.

Dejanska akcija pa je bila po Markeševih besedah bistveno drugačna: »Prišli so z droni, s psi, s helikopterji, z diverzantsko skupino, z do zob oboroženimi vojaki, policisti.« Zaradi tega je dogodek označil za »zelo veliko stvar. To je mnogo večja stvar, kot si lahko predstavljamo.«

Kršitev jezikovnih pravic in posledice

Markeš je kot enako pomembno izpostavil kršitev pravic slovenske manjšine: »Ti člani protifašistične skupine so se hoteli zagovarjati v slovenskem jeziku, ker je to njihova pravica, in te pravice niso dobili.«

Kaplja čez rob v Železni Kapli

Glede posledic je Markeš dejal, da je »visokim avstrijskim oblastem postalo nelagodno«. Sam je izrazil mnenje, da bi morale slediti konkretne poteze: »Osebno mislim, da bi v policijskem vodstvu, ki se sklicuje celo na to borbeno skupino, ki deluje v imenu obrambe ustave, morali koga zamenjati in ga pospremiti, recimo, v kletne prostore.«

Ob koncu sta se dotaknila še odzivov. Žerdin je omenil, da je na eni od slovenskih spletnih strani bral »aplavz izvajalcem akcije, češ, čisto prav je, da ste te levičarske ekstremiste obravnavali tako, kot ste jih«. Markeš je takšne odzive označil za »očitno neofašistične aspiracije ali pa neonacistične valence«. Poudaril je, da se je proti temu treba boriti, ker to postaja »svetovni pojav«. Sklenil je z mislijo, da Avstrija kot demokratična republika to zmore, »če pa ne bi, mora slovenska država to zelo, zelo na glas povedati«.