Če je psalmist pel miserere (»usmili se«) Bogu, ga moramo raziskovalke in raziskovalci danes peti predsedniku vlade.
Galerija
Štirinajstletni Wolfgang Amadeus Mozart naj bi namreč med obiskom Sikstinske kapele ob sredinem obredu slišal tudi Allegrijev Miserere. Še isti dan ga je po spominu zapisal na papir. FOTO: Jože Suhadolnik
Mogoče je Miserere Giovannija Battiste Pergolesija najbolj filmska uglasbitev 51. psalma, a zame je renesančni Miserere, ki ga je v tridesetih letih 16. stoletja napisal Gregorio Allegri, preprosto neprekosljiv. Allegrijeva skladba se poigrava z dvema skupinama glasov, od katerih ena prepeva osnovno melodijo, druga pa jo ornamentira; pri tem pa nakazuje še razliko med nizkimi glasovi, ki – kakor da bi imeli težave z izražanjem čustev – nakažejo trpečo srečo odloženega bremena svoje lastne vesti, in visokimi glasovi, ki s svojo višino triumfalno sežejo v nebeške višave. Čeprav je uvod precej običajen, tipično renesančen, si kot poslušalec še pred začetkom druge minute zlahka predstavljam, kakšen učinek je puščala pesem na obiskovalce Sikstinske kapele renesančnega Vatikana, kjer so ...
