Ne vem, ali tudi vi s tako nestrpnostjo komaj dočakate predvolilno kampanjo. Doma se založimo s pivom, kokicami, lešniki, obloženimi kruhki, kumaricami, oljkami, napolitankami, čokolado ... Ne sme manjkati kavica niti kamilice, melisa, janež in šipek za pomiritev in nenaden pojav trebušnih krčev. Ob osmih zvečer izključimo telefone, s potnimi rokami in suhimi usti vznemirjeni pričakamo Eriko. Predstava je napeta, razburljiva, satirično nabrita in dramatično nabita, na trenutke srhljiva in umazana, pa spet deviško romantična, preprosto vsakdanja ... Končno! Štiri leta smo čakali. Komu je še mar za Tarčo, Politično s Tanjo G. ali tisti levouharski Studio City! Dajte, no, dolgčas v primerjavi z našo najljubšo serijo.

Ob vsaki besedni mojstrovini, globoki filozofski misli, ob naštevanju vseh lepih in srečnih trenutkov življenja, ki jih naša družina po nemarnem še opazila ni, pa tudi ob spodrsljajih, priznanjih krivde, klofutah, milostnih pogledih in spontanem, gromko strupenem smehu naše Renate prevrtimo posnetek za minutko nazaj in si mojstrovine radovedno ogledamo še enkrat. Tudi dvakrat, če je treba. Pridružijo se še prijatelji, sosedje in drugi družinski člani, da v družbi bolje doživimo predstave. Vmes ne skoparimo s komentarji, vzdihi, vzkliki, glasnim navijanjem, skandiranjem ... Še naša Mici pozorno spremlja dogajanje, ker že ve, da lahko v trenutkih zanosa na njen krožnik pade tudi kak košček surovega mesa.

Po soočenjih obvezno in vedno razvijemo poglobljene debate, analiziramo in soočamo mnenja, v strokovni literaturi iščemo razlage, da bolje razumemo bravurozne izpeljanke teorije kampanje.

V dosedanjih soočenjih smo še najbolj pogrešali tovariša Ivana, čeprav slutimo, da se najboljše hrani za finale in da je zdaj zaseden z veliko zahtevnejšimi predvolilnimi misijami. Moral je zdrobiti roko najšibkejšemu ameriškemu predsedniku, predvsem pa je moral prepričevati preostalih 24 evropskih premierov, da bi se spodobilo, če bi se tudi oni odpravili v Kijev. Če ne prej, pa za prvomajske praznike. Tako bi še največ prispevali k morali Ukrajincev, ki jim najbolj primanjkuje orožja in tople premierske besede. Hkrati je čutil dolžnost, da opraviči nedolžnega Viktorja, ker ga Volodimir ne razume najbolje. Mura ni reka v Ukrajini, zato Madžarski ni mogoče pripisovati ozemeljskih teženj. Svetovna leva javnost prav tako ne dojema pogumne geste podpolkovnika, ki se v prostem času honorarno žrtvuje, da kot prvi vojak izbori mir s taktično preobleko v diplomatsko uniformo. Zaradi vseh podtikanj in nerazumevanj položaja se je naše zunanje ministrstvo čutilo dolžno posvariti svet, da trenutne vojne v Ukrajini nihče ne sme izkoriščati za del predvolilne kampanje. To bi bilo res grdo, opozarjajo pri Anžetu.

Vladimir – ameriški špijon

Piranski mestni očetje so po 15 letih velikih obljub, načrtov in poglobljenih analiz sporočili, da šest milijonov evrov dragega pristanišča v Jernejevem kanalu res nima smisla graditi in da ne potrebujejo dveh evropskih milijončkov. Jih raje nesebično prepustijo Izolanom. Kako so jim lahko projektanti pod Sečo podtaknili šestkrat dražje pristanišče, kot je stala prenova podobnega v Strunjanu, se jim še sanja ne. In zakaj bi sploh skrbeli za ribiče in ribogojce, če to funkcijo sredi zaliva odlično opravljajo najboljši prijatelji iz Umaga.

V istem tednu so turistični mojstri iz občinskega sveta sklenili likvidirati lokalno turistično organizacijo in njeno dejavnost preliti v Avditorij. Občina ne potrebuje članov turističnega združenja, še posebno ne hotelirjev. Kakšen smisel sploh ima promovirati kraj v korist hotelirjem, ki tako in tako niso »naši«. Pomembnejše so tri čevapdžinice, tri veselice na plaži in luknja brez dna, ki ji pravijo Avditorij. Za to pa res ne potrebujejo turističnega združenja in promocije na turističnih trgih. Če bodo portoroški hotelirji še naprej trdili, da pravzaprav oni prinašajo 3,5 milijona turistične takse, ki je vedno tako dišala občinskim svetnikom, naj se odselijo na Madagaskar. Komu gre zasluga za turističnotaksne milijončke in za kakšne vsebine bi jih morali trošiti, je ta trenutek prezahtevno in obskurno vprašanje. Na dlani je, da občina vrhunsko skrbi za turizem. Od likvidacije turistične organizacije dalje bo v Portorožu še neprimerljivo bolje in strateško vzorneje, pa tudi Avditorij bo morda preživel. Še ena pravljica za lahko noč, Piran.