O ponudbi, ki je ni mogoče zavrniti
Zelo neopazno in razmeroma pozno je bil 1. oktobra ustanovljen Strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema, deset dni pozneje pa je v javnost prišlo zgolj obvestilo, da se je zgodila njegova prva seja. Tudi sestava sveta je presenetljivo »apolitična« glede na dejstvo, da je zdravstvo trenutno pred strateškimi odločitvami, ki so brez dvoma daljnosežno politične. Pri čemer »političnosti« ne razumem predvsem v strankarskem in ideološkem smislu – ker živimo v Evropi, smo vsi skupaj del splošnega evropskega kulturnega konsenza, da človek zaradi bolezni ne sme obubožati. Zato si nobena vlada, leva ali desna, nikjer v Evropi ne upa niti pomisliti, da bi ukinila javni in solidarni zdravstveni sistem – ker volivci tega ne bi dopustili. Zato »javno zdravstvo za vse« v Evropi v resnici ni ideološko – politično vprašanje, če izvzamem predvolilna politikantska gesla za nabiranje glasov.
Pač pa je javno zdravstvo v Evropi sistem, ki od vsakega novega zdravstvenega ministra zahteva, da naredi korak naprej, in dober minister je tisti, ki zna narediti korak naprej. To je vsa modrost. Ta korak ne sme biti odvisen od ideološke barve trenutne vladajoče politike, ampak mora slediti dolgoročno zastavljeni zdravstveni politiki, za katero vlada splošni ter tudi jasno dogovorjen družbeni konsenz. Pri nas je nerodno, ker je ta kontinuiteta korakanja naprej velikokrat prekinjena s korakom vstran ali celo nazaj, zato smo zelo počasni in danes bi večina Slovencev, kar zadeva javno zdravstvo, raje živela v Avstriji in še marsikje drugje v EU. Pa ni bilo vedno tako.
Eden od korakov vstran je tudi vzpostavljanje vzporednega zdravstvenega sistema z dodatnim zavarovanjem proti vrstam. To je posledica napak Cerarjeve vlade, ko je ministrica Kolar začela strašiti zasebne zavarovalnice, da bodo ukinili dopolnilno zavarovanje. Namesto da bi to izvedla, je samo govorila. Zato so takrat začele zasebne zavarovalnice v iskanju obrambnih manevrov vzpostavljati lastno zdravstveno infrastrukturo z odkupi koncesijskih in zasebnih ambulant ter klinik.
Zdaj so stvari odvisne od novega zdravstvenega ministra, če bo problem ignoriral, se bo zasebni, samoplačniški sektor z vsako pomanjkljivostjo javnega zdravstva samo krepil. Po drugi strani pa ima minister glede na svoje kompetence dovolj moči, da zasebne zavarovalnice in njihovo zdravstveno infrastrukturo vključi v javni sistem pod pogoji, ki jih lahko pretežno določi kar minister. Dejstvo namreč je, da so zasebne zavarovalnice še vedno v celoti odvisne od javnega denarja in niti slučajno ne morejo preživeti na samoplačniškem trgu. Zato jim minister v tem trenutku lahko še vedno zašepeta (podobno kot slavni »Boter«) ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti. Saj drugje kot v sodelovanju z javnim zdravstvenim sistemom še nimajo perspektive. Če pa minister ne bo znal izreči te ponudbe, je v naslednjem mandatu naslednji minister morda ne bo mogel več tako enostavno formulirati, saj tudi zavarovalnice s svojimi pravnimi službami in svetovalci niso naivne in še manj pasivne.
Zato je Strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema tako pomemben organ in bo veliko razočaranje, če se bo, glede na njegovo sestavo, omejil na probleme informatizacije, skrajševanja čakalnih dob, zaposlovanja zdravstvenih delavcev in še nekaj podobnih operativnih izzivov. Glede na stanje našega zdravstva nujno potrebujemo dolgoročno in konsenzualno sprejeto zdravstveno politiko, ki ne bo več osrednje vprašanje predvolilnih bojev, pač pa bo vsakemu naslednjemu zdravstvenemu ministru omogočala, da naredi korak naprej ne glede na politične barve njegove vlade.
Strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema mora pripraviti načrt stabilnega sistema, na katerega se bomo državljani in vsi zaposleni v zdravstvu navadili in ga sprejeli kot svojega. To je nujno, ker potem vsaj kakšno desetletje traja vztrajno grajenje in sprotno odpravljanje napak, da se sistem razvije v splošno zadovoljstvo, in pri tem sploh ni tako pomembno, ali je sistem državni ali zavarovalniški ali kaj tretjega. Niti ni sistem nujno povezan z gospodarsko ideologijo države. Recimo, v Združenem kraljestvu je povsem državno upravljan javni zdravstveni sistem, v katerem lahko minister odpusti kateregakoli zdravnika. Glede na naše stanje vodenja zdravstvenih ustanov smo tudi mi še najbliže angleškemu, torej državno vodenemu sistemu, le da je vodenje našega državnega zdravstva zamegljeno, ker nimamo nekaterih pomembnih agencij, kot je angleška Nice za standarde v zdravstvu. Niti nimamo kompetentnega upravljavca, ki ve, kaj dela, ter ima znanje in moč obvladovanja sistema. Imamo sicer ZZZS, ki je samo pisarna za pretakanje javnega denarja in ne zna presojati, katere storitve so potrebne, kako morajo biti izvedene in kako jim določati ceno. Imamo ministrstvo za zdravje, ki je formalno gospodar javnega sistema, vendar s svojo kadrovsko revščino in odsotnostjo ustreznih strokovnih agencij za kakovost ne zmore upravljati sistema.
Od strateškega sveta torej pričakujemo, da bo pripravil predlog dolgoročno stabilnega javnega sistema, na katerega se bomo državljani in tudi vsi zaposleni v zdravstvu navadili in ga dolgoročno sprejeli. Glede na averzijo Slovencev do večjih sistemskih sprememb si težko predstavljam, da bi sprejeli avstrijski zavarovalniški sistem, čeprav ima tam dobre rezultate. A pustimo se presenetiti. Še največje razočaranje pa bi bilo, če strateški svet ob ukvarjanju z operativnimi podrobnostmi ne bi omogočil naslednjemu ministru, da brez ideoloških debat naredi naslednji dober zdravstveni korak ne glede na politično barvo takratne vlade.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
