V nadaljevanju preberite:

Avgusta letos sem se udeležila konference v častitljivi, 120-letni stavbi Srbske akademije znanosti in umetnosti na Knez Mihailovi v središču Beograda. Če bi mi kdo pred tremi desetletji rekel, da bom tam imela vabljeno predavanje, bi le nejeverno zmajala z glavo.

Iz dveh razlogov.

Prvi je, da si kot študentka fizike nisem predstavljala, da bi me kadarkoli o čemerkoli poslušali ugledni akademiki v hramu učenosti, kakršen je akademija. Kot je pogosto, zlasti pri študentkah ved, v katerih prevladujejo moški, me je neredko obhajal sindrom vsiljivke. V času študija nisem za katedrom videla nobene asistentke in le eno predavateljico – mag. Pavlo Ranzinger, ki nas je v prvem letniku poučevala predmet Astronomska opazovanja. Da študija ne bi uspešno zaključila, me sicer ni skrbelo, a vendarle sem imela občutek, da ne spadam na to fakulteto, v akademsko okolje. Ker tam pač ni bilo takih ljudi, kot sem jaz – žensk.