Trenutek, ko sem prenehal biti otrok

Zame je značilno, da sem kar nekaj besed uporabljal narobe, in to sramotno predolgo. Ne vem, ali je to nekaj, kar se dogaja vsem, a vendar. Prijatelji me še danes ob vsaki priložnosti zbadajo, odkar sem jim priznal, da sem kot otrok mislil, da je ščegetavček vrsta ptiča. Moj naslednji lapsus je bil, ko sem mislil, da so ženski higienski vložki v resnici vložki za čevlje. To sem sklepal po reklamah, saj veste, posnetki prej in potem. Sprva potrto, potem vedro. Ja, in ženske so po uporabi vložkov veliko bolj živahno hodile, ali ni logično, da sem verjel, da so si vstavile vložke v obuvalo in se zadovoljne podale v svet. A obstaja še ena beseda, ki me je dolgo, predolgo zavajala.

Lesti šefu v rit

Recimo temu, da imam intelektualno disleksijo, ker še danes kdaj pa kdaj rečem radiatorju, da je jadrator. V tem duhu oziroma navidezni sorodnosti besed sem bil od otroštva prepričan, da je fetiš nekaj podobnega kot semiš. Kadarkoli sem naletel na to besedo, nisem premogel znanja, da bi iz koncepta doumel, o čem govori. Jasno mi je bilo, da je vse skupaj nekako povezano z udobjem, pogosto so se pojavljala stopala in takrat so bili moderni čevlji iz semiša. Rezultat mojega tedanjega razmišljanja je bil, da obstajajo ljudje, recimo temu, bolj svojstvenih okusov, ki so očitno veliki ljubitelji obuval iz fetiša.

Ko sem si enkrat to razlago vtisnil v možgane, sem začel živeti v sila nenavadnem svetu. Fetiš sem si predstavljal kot bolj surovo verzijo semiša, bolj grob, prvinske rjave barve, ki je odporen proti dežju. Kot najstnik sem nekoč celo vprašal prodajalko, ali imajo morda čevlje iz fetiša. Kar pisknila je od smeha, jaz pa sem mislil, da zato, ker je fetiš tako drag, da si ga mulec kot jaz preprosto ne more privoščiti. Ampak to ni bilo vse, na križišču zmote o pomenu besede fetiš, ko je že bila povezana s semišem, sem doživel uvid, da beseda fašist v resnici izvira iz besede fetiš oziroma fetišist. Očitno so bili ti pokvarjenci tudi snobi, ki so svojo veličino paradirali v oblekah iz fetiša.

S tem nesporazumom sem brez težav shajal dolga leta, vse je delovalo, nihče me ni razkrinkal, še najmanj jaz. Spominjam se, da me je enkrat punca vprašala, kaj je moj fetiš, pa sem ji rekel, da ga ne potrebujem, ker imam dovolj dobrega v življenju. Z odgovorom je bila zelo zadovoljna. Verjetno bi jo moral vprašati, kaj je njen fetiš, ampak debata o materialih se mi je zdela nekoliko butasta. Svojo zmoto sem uvidel šele s prihodom interneta in prvih pornografskih strani, saj je bil fetiš ena glavnih ponudb na njihovem jedilniku. Sprva sem seveda spet pomislil, da gre pač za ljudi, ki so radi obuti ali oblečeni v fina oblačila iz fetiša, in da jih mora biti veliko več, kot sem predvideval, saj imajo svojo kategorijo celo v svetu seksa. Toda izkazalo se je, da gre za nekaj povsem drugega. Kaj bi dal, da bi nekdo fotografiral izraz na mojem obrazu, ko mi je potegnilo, kaj beseda fetiš pomeni. Prehod s črno-bele televizije na barvno ni bil nič v primerjavi s širitvijo obzorij, ki sem jo doživel v tistem trenutku. Morda bi si celo upal trditi, da je to bil trenutek, ko sem prenehal biti otrok.