V nadaljevanju preberite:

Galeristi v Londonu se zdaj trudijo kot nikoli prej. Minuli teden je luksuzna veleblagovnica Selfridges v svojih izložbah na Oxford Streetu odprla razstavo del francosko-madžarskega slikarja Victorja Vasarelyja (1908–1997, pionirja oparta, gibanja v abstraktni umetnosti, ki se je igralo z optičnimi prevarami – leta 2019 se je Francija poklonila njegovemu spominu z veliko retrospektivo v Centru Georges Pompidou). Letos je v Londonu naprodaj vse. 

Lik in delo Vasarelyja so torej razparcelirali v vse mogoče oblike komercializiranja, ki obstajajo. Prodajajo ga največjemu številu strank, največ možnim tipom strank. Na eni strani so premožni zbiralci, ki odštejejo tudi po več sto tisoč, celo milijonov evrov za umetniško delo, seveda izvirnik. A pri takšnih zneskih je pravzaprav zavajajoče govoriti o zbirateljstvu. Gre za investicije v tako imenovan »alternativni naložbeni razred« oziroma vrsto naložbe (alternativa v odnosu do delnic, obveznic, valut in ustaljenih finančnih instrumentov). A Selfridges se ni ustavil pri tem. Pokril je še majhne zbiralce, lovce za spominki, take, ki vsak mesec za svoj konjiček namenijo nekaj desetakov – na spletu ali nekoč, v predkoronskih časih, na bolšjaku. Za povrhu vsega pa Selfridges nagovarja tudi novodobno avantgardo med zbiralci (take, ki kupujejo na decentraliziran način podpisane digitalne pogodbe o lastništvu digitalne slikovne datoteke). So res zbiralci? Vizionarji? Investitorji? Navadni špekulanti? Manični?