»Jezik je vaša zastava!« To je slovenskim gostiteljem med obiskom Ljubljane pred leti ves čas ponavljala direktorica direktorata za tolmačenje v okviru generalnega direktorata za infrastrukturo in tolmačenje evropskega parlamenta in hotela reči, da mora biti zastava spodobno sešita in zlikana, ustrezne državne institucije pa morajo poskrbeti za vetrc, v katerem mora zastava ponosno plapolati. Z drugimi besedami, brezvetrje je prepovedano.
V Bruslju, kjer prihodnji mesec prirejajo šesti prevajalski forum, zmerno optimistično ugotavljajo, da je svet sicer resda vse bolj globalno povezan, a še zmeraj in za zmeraj ostaja večjezičen, torej ves čas v iskanju dobrega prevajalca. Se tega tisti, ki bi morali skrbeti za ustrezne razmere, v katerih bi jezik in prevajanje cvetela, zavedajo? Branje javnih protestov akademikov, ki pristojne obveščajo o zanemarjanju ustavno in zakonsko določene skrbi za slovenski jezik, da misliti, da nikakor ne. Sodeč po tistem, kar ve povedati urednica letošnje bele knjige o prevajanju
Barbara Pregelj, se politika za prevajanje ne zmeni preveč, položaj prevajalcev in sorodnih poklicev, od tolmačev in lektorjev do sodnih tolmačev in podnaslovnih prevajalcev, že dolgo ni rožnat, dialog z odločevalci je precej razpršen.
Zid, ki ga bo treba preplezati na poti, ki nas bo oktobra 2022 pripeljala na najstarejši in največji knjižni sejem na svetu, se zdi visok.
Prevajalci, dediči sv. Hieronima, večinoma samozaposleni, zaradi česar jim po finančni plati ni ravno lepo postlano, so se prisiljeni ukvarjati s statusnimi osnovami, in čeprav je prevajalska industrija v nenehnem vzponu, se njihov položaj stalno poslabšuje. Kako naj pri tem pomislijo na užitek, ki ga omenja španski pisatelj
Andrés Neuman, češ da je prevajanje ne le kulturni, ampak tudi erotični fenomen, ljubezenski akt, tako rekoč seks brez telesa? Znamenita sentenca pisatelja
Umberta Eca, da je prevajanje »jezik Evrope«, morda še najbolj velja za manjše jezike. Najvidnejši baskovski sodobni pisatelj
Bernardo Atxaga je med obiskom v Ljubljani pred dvema letoma prostodušno navrgel: »Ko se je Humboldt odpravil v amazonske gozdove in slišal govoriti neko papigo, se mu je zapisala odlična misel, da prisotni morda poslušajo jezik, ki je že izumrl. Jaz temu dodajam, da smo pisatelji malih jezikov zmeraj ogroženi, a je to hkrati naša velika prednost, naše orodje ne bo kar takoj izginilo, mislim, da imajo naši jeziki še stoletja življenja, še več, mislim, da je nenehna kriza pravzaprav dobra za ohranjanje kritičnega razmišljanja, za drznost in zrelost naših misli, za našo ponosno držo.«
Seveda so za ohranjanje te drže nujni tudi prevajalci, a nekdo, ve se, kdo, jim mora pri tem tako ali drugače pomagati. Okoliščine malim niso naklonjene, poročila o raznolikosti, analize evropskih knjižnih trgov, ki jih pripravljajo zadnje desetletje v pisarni poznavalca svetovnega založništva
Rüdigerja Wischenbarta, govorijo pomembno zgodbo, ki bi se je morali zavedati tudi politični odločevalci: trg prevodnih knjig je nišni trg, raziskave tudi kažejo, da se evropski knjižni trg, ki je v nasprotju z angloameriškim založniško-knjigotrškim pogonom pregovorno sicer naklonjen prevodom, ne spreminja.
Miha Kovač je zapisal, da »prometa« iz vzhodne Evrope proti Zahodu ni in da nekakšen knjižni berlinski zid še obstaja – da so avtorji, ki pišejo v vzhodnoevropskih jezikih, prevajani manj kot avtorji, ki pišejo v jezikih zahodne Evrope, je dejstvo. V letošnjem poročilu Kovač pravi: »Status častne gostje na frankfurtskem knjižnem sejmu bo leta 2022 večjo vidnost slovenskim avtorjem in posledično Sloveniji prinesel le, če bo do tedaj evropske knjižne trge 'preplavilo' dovoljšnje število prevodov knjižnih del slovenskih avtorjev, ki bodo predstavljali dovolj trdno torišče, da se bo nanj lahko naslonila medijska pozornost, kot jo naziv častne gostje prinaša.« In ta zid bosta morali slovensko založništvo in njegovo raznoliko spremstvo preplezati na poti, ki jih bo oktobra 2022 pripeljala ob Majno, na najstarejši in največji knjižni sejem na svetu. Zdaj se zdi visok.
Res smo pred nekaj leti lahko ugotavljali, da je slovenskih knjig, prevedenih v tuje jezike, precej, temu početju država namenja dolžno pozornost in nekaj denarja, da pa je ob sistemski skrbi, ki jo zagotavljajo javna agencija za knjigo, Trubarjev sklad pri Društvu slovenskih pisateljev, ministrstvo za zunanje zadeve in še kdo, marsikaj prepuščeno iznajdljivosti avtorjev in založnikov.
Pisatelj, profesor in urednik
Andrej Blatnik je pred nekaj leti, po pregledovanju slovenske literarne prisotnosti v svetu, postregel s presenetljivo ugotovitvijo: slovenski avtorji so zelo prevajani, celo nad svetovnim in evropskim povprečjem – od leta 1991 je bilo v tuje jezike prevedenih več kot 1500 slovenskih leposlovnih knjig, okrog sedemdeset na leto, zdaj jih je zagotovo še vsaj dvesto več.
To je svetla plat problema, za temnejšo se je treba ozreti v preteklost: daleč in pozabljena se zdi tako imenovana ljubljanska resolucija o knjigi izpred osmih let, ki so jo v Cankarjevem domu sprejeli ob sklepu Svetovnega vrha knjige; resolucija je državnim in lokalnim oblastem in strokovnim združenjem in organizacijam civilne družbe, ki delujejo na področju knjige, med drugimi predlogi naložila, naj upoštevajo kompleksno naravo knjige in pri načrtovanju javnih politik v odnosu do knjige vselej usklajujejo kulturne, izobraževalne, znanstvene, gospodarske in socialne politike. Se to dogaja? Ne, ali vsaj ne v dovoljšnji meri, saj sicer prevajalci ne bi za zdaj še decentno in vljudno tarnali nad svojimi statusnimi revami in težavami.
