Tvegani narodi
Ne zapravite vsega, kar zaslužite
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik
Denar naj bi govoril mednarodni jezik. To so ugotovili še vsi turisti, ki so se brez znanja lokalnega jezika podili po kakšni slikoviti tržnici ali bazarju. Nič hudega, po izdatnem kriljenju rok in bankovcev so vendarle pokupili vse, kar se kupiti da, z zmagoslavnim občutkom, da so sklenili dober posel (zanimivo, običajno se tudi prodajalcem zdi, da so sklenili dober posel).
Podobno menijo tudi finančniki. Odprite učbenike, analize in nasvete, kam naložiti svoj denar, in nasveti bodo povsod enaki, pa če so zapisani v slovenščini, angleščini, nemščini, nizozemščini ali kitajščini. Nobena skrivnost ni, kaj pravijo.
Zelo zelo na kratko, ne zapravite vsega, kar zaslužite – čim večji znesek dajte na stran za hude čase. Ali pa za starost, če želite. »Razpršite svoje naložbe« ali, bolj ljudsko, »ne nosite vseh svojih jajc v eni košari«. Nalagajte pač v »različne naložbene razrede«, kar ne pomeni nič drugega, kot da svojih prihrankov ne puščajte zgolj na bančnem računu, ampak jih oplemenitite, naložite, z njimi kupite finančne produkte. Kupite nekaj kuponov vzajemnih skladov. Nekaj delnic. Nekaj obveznic. Nekaj življenjskih zavarovanj. Če želite, še nekaj zlata, ne nazadnje je to ena redkih stvari, za katero ne boste plačali davka na dodano vrednost. V tvegane naložbe naložite samo toliko, kolikor lahko pogrešite, če bi se posli izjalovili in bi bili ob vse – nikakor pa ne najemajte kreditov za svoje špekulacije.
Takšni so torej mednarodni nasveti, pa če jih je deležen Wang Wu, Fulan al Fulani, Mujo Mujić, Janez Novak, Jan Alleman ali Jane Doe. Seveda, upoštevati moramo njihovo bogastvo in predvsem starost – mlajši imajo manj denarja in daljši časovni horizont, zato si lahko privoščijo bolj drzne naložbe kot starejši, ki se želijo kmalu upokojiti. Njihova nacionalnost, kot rečeno, pa naj z denarjem ne bi imela nič skupnega.
To ne drži, kot postaja vedno bolj jasno. Različni narodi imajo različna pričakovanja, kaj denar mora biti in kako naj se z njim ravna. Tu je, denimo, že vprašanje gotovine, torej bankovcev in kovancev.
Na Švedskem so se jim v praksi tako rekoč že odrekli. Samo dva odstotka vseh nakupov plačajo v gotovini, vse drugo s plačilnimi karticami in bančnimi nakazali. Do leta 2020 naj bi ta delež padel na zanemarljivega pol odstotka, napovedujejo francoski ekonomisti iz svetovalne hiše Capgemini in banke BNP Paribas. Nemcem je kaj takšnega nepredstavljivo. Po podatkih Bundesbanke je v povprečni nemški denarnici v danem trenutku 107 evrov, od tega okoli šest evrov v drobižu. Tudi Britanci so se odzvali s srditim nasprotovanjem, ko je Bank of England to poletje objavila ekonomsko študijo, zakaj bi bilo smiselno umakniti iz obtoka najnižja kovanca, za en peni in za dva penija.
Razlike med narodi pa so tudi glede nečesa bolj temeljnega in prvinskega, pri lastnosti, ki mu ekonomisti slikovito pravijo »apetit za risk« ali »pripravljenost prevzeti tveganje«. Poenostavljeno rečeno, gre za izbiro med pohlepom in mirnim spancem. Bolj tvegane naložbe so običajno tudi bolj dobičkonosne, le da je zato tudi toliko bolj verjetno, da se bodo sfižile in prinesle izgubo.
Razlike v nacionalnem apetitu po tveganjih so zares velike, je minuli teden objavila Maria Ferreira, ekonomistka v nizozemski bančni skupini ING. Ta je opravila raziskavo med 15.000 bančnimi strankami v 15 državah (žal med ducatom evropskih držav ni Slovenije, zajete pa so bile tudi Turčija, ZDA in Avstralija). Izkazalo se je, da so ljudje v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem zelo previdni v svojih naložbenih odločitvah. V ZDA, Turčiji, Avstraliji in Veliki Britaniji pa so pripravljeni sprejeti tudi bolj tvegane produkte. Še več, nacionalnost investitorjev pojasni sestavo njihovih naložb desetkrat bolje kot običajni finančni dejavniki (zgodovinski donosi in volatilnost naložb).
Kot rečeno, Slovenija v raziskavo ni bila zajeta. Glede na mrtvilo, ki zadnja leta vlada na Ljubljanski borzi, pa nedvomno prej spadamo v avstrijski kot v ameriški tabor. Še več, zdi se, da je slovenska družba že stoletja zadržana do prevzemanja finančnih in širše poslovnih tveganj.
Če beremo slovenska besedila iz časa pred drugo svetovno vojno, so tveganja predvsem nekaj, kar počnemo zunaj financ. Publicisti so, denimo, s svojimi zapisi tvegali svoj ugled (kar je danes povsem nerazumljivo). Tako je, denimo, leta 1913 objavil Ljubljanski zvon v knjižni recenziji: »Izobilje podrobnosti, osobito v dnevniku gospice Arnheim, ki se tvega tako daleč, da omenja carjevo zadržanje na soareji.« To je morala biti res divja soareja, da je bilo tvegano o njej pisati.
Ljudje, ki niso imeli denarja za tvegati, pa so še vedno lahko tvegali tisto največ, kar so imeli – lastno življenje (denimo kot vojaki za cesarja). A to je bil bolj ideal, ki ga je bilo treba slovenski mladini še privzgojiti. Denimo v delih slovenskega Karla Maya, Josipa Knafliča (1880–1949). Le da on ni imel Indijancev, temveč hajduke. Denimo v Popotnikovih povestih iz 1909, v kateri nastopa Goga, ki lovi medvede samo z nožem, v pokoro za preteklo izdajalstvo.
»In streljam naj medvede? Ne, tega ne storim. Prava reč, ustreliti medveda! Vsako dete more to. Kje je tu nevarnost? Kje ja treba tu moči, poguma? In kaj bi imele potem duše hajdukov od moje žrtve? Prav nič bi ne bila vredna taka žrtev. Tvegati moram zanjo življenje, da je njihovim dušam v blagor in da kaj velja moja pokora. Ne potrebujem puške.«
Pri finančnih tveganjih pokora ni pravi motiv za investicije.
...............................
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
...............................
Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
Podobno menijo tudi finančniki. Odprite učbenike, analize in nasvete, kam naložiti svoj denar, in nasveti bodo povsod enaki, pa če so zapisani v slovenščini, angleščini, nemščini, nizozemščini ali kitajščini. Nobena skrivnost ni, kaj pravijo.
Zelo zelo na kratko, ne zapravite vsega, kar zaslužite – čim večji znesek dajte na stran za hude čase. Ali pa za starost, če želite. »Razpršite svoje naložbe« ali, bolj ljudsko, »ne nosite vseh svojih jajc v eni košari«. Nalagajte pač v »različne naložbene razrede«, kar ne pomeni nič drugega, kot da svojih prihrankov ne puščajte zgolj na bančnem računu, ampak jih oplemenitite, naložite, z njimi kupite finančne produkte. Kupite nekaj kuponov vzajemnih skladov. Nekaj delnic. Nekaj obveznic. Nekaj življenjskih zavarovanj. Če želite, še nekaj zlata, ne nazadnje je to ena redkih stvari, za katero ne boste plačali davka na dodano vrednost. V tvegane naložbe naložite samo toliko, kolikor lahko pogrešite, če bi se posli izjalovili in bi bili ob vse – nikakor pa ne najemajte kreditov za svoje špekulacije.
Takšni so torej mednarodni nasveti, pa če jih je deležen Wang Wu, Fulan al Fulani, Mujo Mujić, Janez Novak, Jan Alleman ali Jane Doe. Seveda, upoštevati moramo njihovo bogastvo in predvsem starost – mlajši imajo manj denarja in daljši časovni horizont, zato si lahko privoščijo bolj drzne naložbe kot starejši, ki se želijo kmalu upokojiti. Njihova nacionalnost, kot rečeno, pa naj z denarjem ne bi imela nič skupnega.
Zdi se, da je slovenska družba že stoletja zadržana do prevzemanja finančnih in širše poslovnih tveganj.
To ne drži, kot postaja vedno bolj jasno. Različni narodi imajo različna pričakovanja, kaj denar mora biti in kako naj se z njim ravna. Tu je, denimo, že vprašanje gotovine, torej bankovcev in kovancev.
Na Švedskem so se jim v praksi tako rekoč že odrekli. Samo dva odstotka vseh nakupov plačajo v gotovini, vse drugo s plačilnimi karticami in bančnimi nakazali. Do leta 2020 naj bi ta delež padel na zanemarljivega pol odstotka, napovedujejo francoski ekonomisti iz svetovalne hiše Capgemini in banke BNP Paribas. Nemcem je kaj takšnega nepredstavljivo. Po podatkih Bundesbanke je v povprečni nemški denarnici v danem trenutku 107 evrov, od tega okoli šest evrov v drobižu. Tudi Britanci so se odzvali s srditim nasprotovanjem, ko je Bank of England to poletje objavila ekonomsko študijo, zakaj bi bilo smiselno umakniti iz obtoka najnižja kovanca, za en peni in za dva penija.
Razlike med narodi pa so tudi glede nečesa bolj temeljnega in prvinskega, pri lastnosti, ki mu ekonomisti slikovito pravijo »apetit za risk« ali »pripravljenost prevzeti tveganje«. Poenostavljeno rečeno, gre za izbiro med pohlepom in mirnim spancem. Bolj tvegane naložbe so običajno tudi bolj dobičkonosne, le da je zato tudi toliko bolj verjetno, da se bodo sfižile in prinesle izgubo.
Razlike v nacionalnem apetitu po tveganjih so zares velike, je minuli teden objavila Maria Ferreira, ekonomistka v nizozemski bančni skupini ING. Ta je opravila raziskavo med 15.000 bančnimi strankami v 15 državah (žal med ducatom evropskih držav ni Slovenije, zajete pa so bile tudi Turčija, ZDA in Avstralija). Izkazalo se je, da so ljudje v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem zelo previdni v svojih naložbenih odločitvah. V ZDA, Turčiji, Avstraliji in Veliki Britaniji pa so pripravljeni sprejeti tudi bolj tvegane produkte. Še več, nacionalnost investitorjev pojasni sestavo njihovih naložb desetkrat bolje kot običajni finančni dejavniki (zgodovinski donosi in volatilnost naložb).
Kot rečeno, Slovenija v raziskavo ni bila zajeta. Glede na mrtvilo, ki zadnja leta vlada na Ljubljanski borzi, pa nedvomno prej spadamo v avstrijski kot v ameriški tabor. Še več, zdi se, da je slovenska družba že stoletja zadržana do prevzemanja finančnih in širše poslovnih tveganj.
Če beremo slovenska besedila iz časa pred drugo svetovno vojno, so tveganja predvsem nekaj, kar počnemo zunaj financ. Publicisti so, denimo, s svojimi zapisi tvegali svoj ugled (kar je danes povsem nerazumljivo). Tako je, denimo, leta 1913 objavil Ljubljanski zvon v knjižni recenziji: »Izobilje podrobnosti, osobito v dnevniku gospice Arnheim, ki se tvega tako daleč, da omenja carjevo zadržanje na soareji.« To je morala biti res divja soareja, da je bilo tvegano o njej pisati.
Ljudje, ki niso imeli denarja za tvegati, pa so še vedno lahko tvegali tisto največ, kar so imeli – lastno življenje (denimo kot vojaki za cesarja). A to je bil bolj ideal, ki ga je bilo treba slovenski mladini še privzgojiti. Denimo v delih slovenskega Karla Maya, Josipa Knafliča (1880–1949). Le da on ni imel Indijancev, temveč hajduke. Denimo v Popotnikovih povestih iz 1909, v kateri nastopa Goga, ki lovi medvede samo z nožem, v pokoro za preteklo izdajalstvo.
»In streljam naj medvede? Ne, tega ne storim. Prava reč, ustreliti medveda! Vsako dete more to. Kje je tu nevarnost? Kje ja treba tu moči, poguma? In kaj bi imele potem duše hajdukov od moje žrtve? Prav nič bi ne bila vredna taka žrtev. Tvegati moram zanjo življenje, da je njihovim dušam v blagor in da kaj velja moja pokora. Ne potrebujem puške.«
Pri finančnih tveganjih pokora ni pravi motiv za investicije.
...............................
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
...............................
Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
