V nadaljevanju preberite:

Je Zoran Stevanović Janšev trojanski konj? Kdor je zadnje tedne količkaj pozorno spremljal razpravo levo od sredine, je naletel na to vprašanje. Bolj kot o Stevanoviću ali gibanju, za čigar voditelja se je razglasil (velja spomniti, da za zdaj še ne vemo, kolikšen delež protestnikov proti pogojem PCT v Stevanoviću in njegovi stranki dejansko vidi svoja predstavnika), dilema priča o zbeganosti tistih, ki si jo zastavljajo.

Zbeganost je do neke mere razumljiva. Kadarkoli v našo stvarnost vdre novost, je naravni odziv, da jo poskušamo interpretirati na podlagi znanih vzorcev. To je pravzaprav oblika razumevanja. Analogije nam pomagajo, da neznano privedemo v znano. Toda takšno razmišljanje ima svoje omejitve. Znak globoko polariziranega ideološkega prostora pa je vnema, da vsak pojav nemudoma stlačimo v obstoječe predalčke. Če nekega političnega pojava, ki smo ga ocenili kot negativnega, ne moremo pripisati nasprotniku, se nas poloti panika. Za slovensko levico se mora za vsakim negativnim pojavom bodisi skrivati Janša bodisi mora v Janši videti emanacijo negativnega trenda, s katerim si trenutno razlaga svet (denimo globalnega neoliberalizma ali klerofašizma). In seveda obratno. A že razlika med prešerno norčavostjo, s katero se napredna javnost (upravičeno) roga iz obsedenosti desnice, da za vsakim pojavom išče skrito roko »Murgelj« ali »Šoroševe zarote«, ter zaskrbljeno resnostjo, s katerim želi sama priti do dna analognemu vprašanju, ali je Stevanović »Janšev trojanski konj«, nam o sedanjem stanju duha pove več kot banalni odgovor na to vprašanje.