Brez javne besede

Medtem ko politiki v nedogled kupčkajo, bolniki po nepotrebnem umirajo. Trditev zdravnika prof. dr. Mateja Cimermana, našega vodilnega kirurga o umiranju bolnikov na čakalnih listah, zveni kot pretirana, uporabljena za protiutež povolilnim zadregam. A ni prav nobenega razloga, da bi si izmišljeval. Nepotrebno umiranje bolnikov je za vse zdravnike, kaj šele za bolnike, strahota. Zdravniki, predvsem tisti z mednarodno težo in premišljenostjo, kot jo ima profesor Cimerman, se takim izjavam izogibajo do zadnjega. Če se je odločil, gre krvavo zares.

Najhuje bolni in poškodovani praviloma ne vedo, kaj se z njimi dogaja, ne odločajo več sami o sebi in sploh nimajo moči, da bi lahko karkoli povedali. Besedo izgubijo. Že najbolj nedolžen virus spravi vsakogar na kolena, kaj šele huda prometna nesreča ali rakava bolezen. V teh trenutkih ni nikogar, ki mu gre zaupati, razen zdravnika. A zdravnikom pri nas zadnja leta nihče ne prisluhne. Seveda ne, ko pa govorijo vedno eno in isto: zdravstvo ima manj denarja po prebivalcu kot katerakoli druga razvita država. To mednarodno preverljivo dejstvo in razlog za večino tegob zdravstva drugim sektorjem v državi ni všeč. Če bi dali za zdravje več, bi bilo drugje denarja manj.

Tudi politikom očitno ni všeč noben od enostavnih ukrepov za povečanje sredstev za zdravje. Kot da nočejo urediti, kar je za ljudi nujno. Tako se zdi, da najbolj nujno potrebujemo politike, a to sploh ne drži. Če bi bile stvari urejene, jih noben ne bi pogrešal. Začaran krog.

Razvite države se odlikujejo po tem, da so vse bolnišnice enako kakovostne. Tam je normalno, da si na vse načine prizadevajo za zdravnike, sestre in opremo. Pri nas je vse obrnjeno. Bolnišnice imajo vse manj zdravnikov in sester ter vse bolj izrabljeno opremo. Zdaj zmanjkuje vsega v UKC Ljubljana, zadnji točki, na katero so lahko računali bolniki. Nujno je, da se ukvarja Slovenija z vprašnji, ki so pomembna za ljudi.