Dežela čudežev

Ne čudež, pač pa spoj znanosti, visoke tehnologije, tehnike in izvrstnega znanja kirurgov so petletni italijanski deklici povrnili sluh. Vrhunsko, v Evropi redko videno operacijo, sta v Sloveniji prvič izvedla kirurga UKC Ljubljana. Ponosni smo na njo, kot smo bili na zamenjavo pljuč, o kateri smo poročali letos, na svetovni dosežek plastičnih kirurgov, ki so ženski z rakom na nosu omogočili nov nos iz lastnega tkiva, in s svetovnim rekordom travmatologov UKC, ki edini na svetu vse s hudo poškodbo hrbtenice operirajo v pičlih šestih urah in tako marsikomu v Sloveniji rešijo življenje, ki mu ga kje drugje ne bi. In to so res pravi čudeži.

Čudež je, da so ti vrhunski dosežki medicine v Sloveniji sploh mogoče. V deželi, kjer zdravstvo poka po vseh šivih in kjer so administrativne ovire, ki jih morajo bolniki in zdravniki preskakovati, visoke do neba. V razmerah, iz katerih odlični strokovnjaki bežijo na tuje, bolj pričakujemo nerešljivost otroške srčne kirurgije kot uspešnost medicinskih strok. Saj res: morda pa bi se tudi otroška srčna kirurgija že davno izkopala iz močvirja, če se ne bi politika toliko ukvarjala z njo. Namesto da bi zakonodajalci poskrbeli za sprejetje nujne zakonodaje, ki bo zdravstveni sistem »poevropila«, se vmešavajo v medicinsko stroko, za katero je edino naravno, da ostane v domeni zdravnikov. Samo zdravnik ve, kdaj mora bolnika nujno operirati in kdaj ne, kaj potrebuje za operacijo in česa ne. Vse administriranje in politikantstvo v zvezi s tem je popolnoma odveč.

Brez zaupanja ni nič. Mati petletne deklice je zaupala slovenskima kirurgoma. Kirurga, ki napovedujeta, da je UKC sposoben postati evropski center za operacije gluhih otrok, bi kazalo podpreti. A iz preteklih izkušenj vidimo, da sposobne v Sloveniji raje ovirajo, kot jim pomagajo. To ni čudež, to je čudno.