Leto po požaru – znova na točki nič

Tik pred obletnico požara so v vrhniškem Kemisu končali sanacijo dela skladišča, ki je bil v požaru manj poškodovan, in znova začeli prevzemati nevarne odpadke. V drugem in tretjem četrtletju leta bodo obnovili še del objekta, ki ga je požar skoraj povsem uničil, in se potem zagnali naprej s polnimi močmi. Največje podjetje te vrste v Sloveniji bo znova poskrbelo za nevarne odpadke iz podjetij, ki so se eno leto utapljala v njih in tudi sama postala tempirane bombe. Od začetka delovanja na Vrhniki je Kemis »na varno« spravil več kot dvesto tisoč ton nevarnih odpadkov, se je pohvalil direktor Emil Nanut. 

Kljub dolgoletnemu »uspešnemu« vodenju obrata nacionalnega pomena in »uspešno« izvedenim aktivnostim po požaru pa je moral Nanut sestopiti z vodstvenega položaja. Nasledil ga bo zdajšnji vodja razvoja Boštjan Šimenc. To je pravzaprav še najbolj časten odpust dolgoletnega direktorja, ki je vrhniško podjetje postavil na noge, ga popeljal na vrh, a ga je z njega prav tako strmoglavo sklatil. 

Feniks se zdaj znova dviga iz pepela, bodoči novi vodja zagotavlja, da je že po doslej opravljenih sanacijskih delih za požarno varnost poskrbljeno bolje kot pred požarom. Da podjetje ne izvaja nelegalnih gradbenih del, prikimava gradbena inšpekcija, okoljska inšpekcija prav tako ni odkrila nobenih nepravilnosti. Tojnica je bila v prvi fazi »uspešno« sanirana, naslednjo bo moral Kemis izvesti v kratkem. Obljublja, da bo izpolnil večino zahtev, le petletno opravljanje monitoringa stanja Tojnice in Ljubljanice se mu zdi predrago glede na škodo, ki jo je požar na vodotokih povzročil. Tojnico onesnažujejo tudi bremena iz preteklosti, nikoli ne pozabi omeniti Nanut, pri čemer ima povsem prav. 

Po enem letu je na Vrhniki skoraj vse po starem, le na nekaj se pozablja: da so se prebivalci, občinski svet in vse civilne iniciative soglasno izrekli, da je Kemis izgubil njihovo zaupanje. A glasovi večine očitno ne štejejo. Preglasila jih je manjšina. »Spoznali smo, kaj pomeni moč kapitala. Država je tista, ki mora ščititi nas državljane. Ko to preneha, me postane strah,« je član civilne iniciative Ekovrh Andrej Markovič v nekaj stavkih povzel občutje Vrhničanov.

Markovič ima prav. Državni organi, predvsem tisti v sestavi okoljskega ministrstva, nosijo vsaj tolikšno objektivno odgovornost kot direktor Nanut. So zaradi požara zaostrili zakonodajo o požarni varnosti, ki se že leta »sprošča«? So opravili poostren nadzor požarne varnosti v podjetjih, ki ravnajo z odpadki? So začeli pregledovati izdana okoljevarstvena dovoljenja, kakor so obljubili? So zagotovili sredstva za dolgoročno spremljanje zdravja prebivalcev, predstavili načrt sanacije stare vrhniške deponije? Leto po požaru smo znova na točki nič. Pred vrati pa je novo poletje.