Milenijci nis(m)o z Marsa
Poskusimo v prihajajočem letu vsakega posameznika sprejeti natanko takšnega, kakršen je.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Za las bi se uradno še lahko imela za milenijko, čeprav izraza ne maram. Zdi se mi, da nosi s seboj negativen prizvok, saj je dolgo časa veljalo, da s(m)o tisti, rojeni med letoma 1980 in 2000, neprilagodljivi, zahtevni, ekscentrični. Posebni. In posebnežev nihče ne mara. A mi, milenijci, če se že moramo tako imenovati, imamo povsem podobne težave, zahteve in želje, kot so jih imeli naši starši in stari starši. Le okolje se je spremenilo.
Vsak milenijec si želi dobro, pošteno plačano službo, nekaj prostega časa, ljubečega partnerja, morda tudi družino. Če si te ne želi, izstopa. A nekaj takšnih je bilo zagotovo moč najti tudi v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Velika večina te naše »razvpite« generacije se prav tako sooča s strahovi pred neuspehi in pričakovanji drugih.
V nečem pa se dejansko razlikujemo. Upamo pohvaliti. Sami sebe in druge. Ne bojimo se izstopati z dobrim, boljšim, najboljšim. Ne bojimo se uspeha, stremimo za njim. Močno. Optimistični smo, vsaj večino časa, in zavedamo se svojih prednosti. Zdrava družba bo to vzela kot prednost in ustvarila okolje, v katerem bomo dobili krila in si jih upali razpreti brez slabe vesti. Milenijci nismo padli z Marsa niti prileteli z Venere. Povsem običajni »mladostniki« smo, ki si želijo zdravo okolje, v katerem bomo rasli in v katerem bodo rasli naši potomci. In brez skrbi – ti zanamci ne bodo ne fašisti ne džihadisti. Morda bodo imeli pege in morda bodo škilili. A staviti bi si upala, da se je kakšen tak našel tudi v 50. in 60. letih, ko je za seme zla veljala rockabilly generacija. Ste videli? Vsi so preživeli.
Zato bi si lahko v prihajajočem letu zaželeli, da poskusimo vsakega posameznika, naj bo milenijec ali predstavnik x ... y... z... generacije, sprejeti natanko takšnega, kakršen je. Z vsemi njegovimi »posebnostmi« vred. Ne trudimo se za vsako ceno predalčkati. Zato to praznično voščilo ni namenjeno nikomur prav posebej. Rada pa bi ga poklonila čisto vsem (generacijam), ki so vsaj za nekoga nekoč veljali za posebne, neprilagodljive in zahtevne.
Vsak milenijec si želi dobro, pošteno plačano službo, nekaj prostega časa, ljubečega partnerja, morda tudi družino. Če si te ne želi, izstopa. A nekaj takšnih je bilo zagotovo moč najti tudi v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Velika večina te naše »razvpite« generacije se prav tako sooča s strahovi pred neuspehi in pričakovanji drugih.
V nečem pa se dejansko razlikujemo. Upamo pohvaliti. Sami sebe in druge. Ne bojimo se izstopati z dobrim, boljšim, najboljšim. Ne bojimo se uspeha, stremimo za njim. Močno. Optimistični smo, vsaj večino časa, in zavedamo se svojih prednosti. Zdrava družba bo to vzela kot prednost in ustvarila okolje, v katerem bomo dobili krila in si jih upali razpreti brez slabe vesti. Milenijci nismo padli z Marsa niti prileteli z Venere. Povsem običajni »mladostniki« smo, ki si želijo zdravo okolje, v katerem bomo rasli in v katerem bodo rasli naši potomci. In brez skrbi – ti zanamci ne bodo ne fašisti ne džihadisti. Morda bodo imeli pege in morda bodo škilili. A staviti bi si upala, da se je kakšen tak našel tudi v 50. in 60. letih, ko je za seme zla veljala rockabilly generacija. Ste videli? Vsi so preživeli.
Zato bi si lahko v prihajajočem letu zaželeli, da poskusimo vsakega posameznika, naj bo milenijec ali predstavnik x ... y... z... generacije, sprejeti natanko takšnega, kakršen je. Z vsemi njegovimi »posebnostmi« vred. Ne trudimo se za vsako ceno predalčkati. Zato to praznično voščilo ni namenjeno nikomur prav posebej. Rada pa bi ga poklonila čisto vsem (generacijam), ki so vsaj za nekoga nekoč veljali za posebne, neprilagodljive in zahtevne.
