Ne gre za politično korektnost, ampak za etiko javne besede
Za žaljivke, ustrahovanja ali sramotenje ne bi smelo biti prostora v naši družbi.
Odpri galerijo
Tadej Regent/Delo
»Včasih te stisne, ko ti kdo napiše, da ve, kje boš ob nekem določenem času. V komunikaciji je ogromno nekega gneva, težkih besed, tudi groženj.
Ne samo na družbenih omrežjih, ampak tudi v pismih pobudnikov, kjer kažejo odnos do državnih organov, sodišča, nekega uradnika,« opisuje Peter Svetina, ki je pred enim letom s kar 89 glasovi podpore v državnem zboru postal varuh človekovih pravic.
Specialni pedagog, ki se je vse profesionalno življenje posvečal podpori ranljivim skupinam, predvsem invalidom, glasno opozarja na etiko javne besede. S položaja, ki ga zaseda, slabšanje stanja na tem področju vidi veliko bolje kot prej, pa ne zato, ker je sam pogosto tarča.
»Vedno znova sem zaskrbljen nad nestrpno retoriko javnih oseb in kulturo komuniciranja v slovenski družbi nasploh, ki žal prevečkrat prizadene dostojanstvo drugih. Za žaljivke, ustrahovanja ali sramotenje ne bi smelo biti prostora v naši družbi,« je poudaril Svetina, ki meni, da bi se morali vsi, ki nastopajo v javnosti, tako posamezniki kot mediji, »krepko zavedati, da če je nekaj dovoljeno nam, je dovoljeno vsakomur«. Ne gre za politično korektnost, izpostavlja, ampak za kulturo izražanja. Določene besede ne sodijo v noben pogovorni prostor, ne pisan ne govorjen.
»Prepričan sem, da se moramo vsi, ki imamo možnost javne besede, ki se nas sliši in bere, obnašati odgovorno,« poziva varuh, ki občuti nestrpnost in destruktivnost v družbi. Opozarja, da je čedalje manj medsebojnega spoštovanja in spoštovanja osebnega dostojanstva. Izgovora o razburkanih političnih časih ne sprejema. »Vedno so razgreti časi, ali za ene ali za druge,« odgovarja.
V njegovem uradu se ta čas med drugim ukvarjajo z najobsežnejšo pravno analizo primerov sovražnega govora doslej. Z njo hočejo ugotoviti, kaj je sovražni govor in kje je meja svobode govora, ki je temeljna človekova pravica, ter kdaj sme država poseči vanjo. Ombudsman je prepričan, da gre za zelo pomembno družbenopolitično vprašanje.
Da marsikdo verjame, da je dovoljeno izreči prav vse, nikakor ni slovenska posebnost. Kar pa tistih, ki so udeleženi pri oblikovanju klime v družbi, nikakor ne odvezuje odgovornosti.
Ne samo na družbenih omrežjih, ampak tudi v pismih pobudnikov, kjer kažejo odnos do državnih organov, sodišča, nekega uradnika,« opisuje Peter Svetina, ki je pred enim letom s kar 89 glasovi podpore v državnem zboru postal varuh človekovih pravic.
Specialni pedagog, ki se je vse profesionalno življenje posvečal podpori ranljivim skupinam, predvsem invalidom, glasno opozarja na etiko javne besede. S položaja, ki ga zaseda, slabšanje stanja na tem področju vidi veliko bolje kot prej, pa ne zato, ker je sam pogosto tarča.
»Vedno znova sem zaskrbljen nad nestrpno retoriko javnih oseb in kulturo komuniciranja v slovenski družbi nasploh, ki žal prevečkrat prizadene dostojanstvo drugih. Za žaljivke, ustrahovanja ali sramotenje ne bi smelo biti prostora v naši družbi,« je poudaril Svetina, ki meni, da bi se morali vsi, ki nastopajo v javnosti, tako posamezniki kot mediji, »krepko zavedati, da če je nekaj dovoljeno nam, je dovoljeno vsakomur«. Ne gre za politično korektnost, izpostavlja, ampak za kulturo izražanja. Določene besede ne sodijo v noben pogovorni prostor, ne pisan ne govorjen.
»Prepričan sem, da se moramo vsi, ki imamo možnost javne besede, ki se nas sliši in bere, obnašati odgovorno,« poziva varuh, ki občuti nestrpnost in destruktivnost v družbi. Opozarja, da je čedalje manj medsebojnega spoštovanja in spoštovanja osebnega dostojanstva. Izgovora o razburkanih političnih časih ne sprejema. »Vedno so razgreti časi, ali za ene ali za druge,« odgovarja.
V njegovem uradu se ta čas med drugim ukvarjajo z najobsežnejšo pravno analizo primerov sovražnega govora doslej. Z njo hočejo ugotoviti, kaj je sovražni govor in kje je meja svobode govora, ki je temeljna človekova pravica, ter kdaj sme država poseči vanjo. Ombudsman je prepričan, da gre za zelo pomembno družbenopolitično vprašanje.
Da marsikdo verjame, da je dovoljeno izreči prav vse, nikakor ni slovenska posebnost. Kar pa tistih, ki so udeleženi pri oblikovanju klime v družbi, nikakor ne odvezuje odgovornosti.
