Poti nazaj ni več
Čas za prodajo NLB ni zelo ugoden, a idealne okoliščine so le v ekonomski teoriji.
Odpri galerijo
ni podpisa
Z odločitvijo Slovenskega državnega holdinga se postopek prodaje NLB nezadržno nadaljuje. V holdingu so očitno dobili jasen namig z vladnega vrha, da časa za zavlačevanje ni več in da je treba privatizacijo banke, podedovano od prejšnjih vlad, končno umakniti z delovne mize.
Ostaja pa še nekaj pomembnih neznank: prva med njimi je cenovni razpon za delnico NLB, zdaj stvar najvišje državne tajnosti, ki bo znan v petek, po zagotovilih vodstva SDH pa je »dovolj ambiciozen« – karkoli naj bi to že pomenilo.
Kakšna bo dosežena cena in nato izkupiček za državni proračun, bo odvisno zgolj od povpraševanja vlagateljev. To bo dalo tudi odgovor tudi na drugo ključno vprašanje; ali bomo že letos privatizirali 75 odstotkov minus eno delnico – in se izognili nadaljnjemu izčrpavanju banke s kompenzacijskimi ukrepi – ali pa zgolj dobrih 50 odstotkov, kolikor je minimalna zahteva birokratov iz evropske komisije. Tu pa je še tretji scenarij: da ob postavljeni ceni ne bo zanimanja vlagateljev niti za polovico banke, a o njem še ne gre razmišljati.
Res je, da čas za prodajo NLB ni ugoden, a idealne okoliščine so le v ekonomski teoriji: borze in finančni trgi so živčni zaradi geopolitičnih tveganj, brexita, Italije, Trumpove politike in slabših gospodarskih napovedi v Aziji in drugje. A prostora za oklevanje ni več. Vsako nadaljnje prelaganje prodaje bi še poslabšalo možnosti za izkupiček, ki bi vsaj delno povrnil davkoplačevalske milijarde, vložene v sanacije in dokapitalizacije NLB.
Poti nazaj ni več. Vodstvi SDH in banke morata tuje investitorje zdaj prepričati predvsem z zgodbo o perspektivnosti NLB kot regionalne bančne skupine. In ne nazadnje, na potezi so tudi domači vlagatelji, ki NLB najbolje poznajo in želijo, da ostane domača – zdaj pa se lahko odločijo, ali je tudi vredna njihovega denarja.
Ostaja pa še nekaj pomembnih neznank: prva med njimi je cenovni razpon za delnico NLB, zdaj stvar najvišje državne tajnosti, ki bo znan v petek, po zagotovilih vodstva SDH pa je »dovolj ambiciozen« – karkoli naj bi to že pomenilo.
Kakšna bo dosežena cena in nato izkupiček za državni proračun, bo odvisno zgolj od povpraševanja vlagateljev. To bo dalo tudi odgovor tudi na drugo ključno vprašanje; ali bomo že letos privatizirali 75 odstotkov minus eno delnico – in se izognili nadaljnjemu izčrpavanju banke s kompenzacijskimi ukrepi – ali pa zgolj dobrih 50 odstotkov, kolikor je minimalna zahteva birokratov iz evropske komisije. Tu pa je še tretji scenarij: da ob postavljeni ceni ne bo zanimanja vlagateljev niti za polovico banke, a o njem še ne gre razmišljati.
Res je, da čas za prodajo NLB ni ugoden, a idealne okoliščine so le v ekonomski teoriji: borze in finančni trgi so živčni zaradi geopolitičnih tveganj, brexita, Italije, Trumpove politike in slabših gospodarskih napovedi v Aziji in drugje. A prostora za oklevanje ni več. Vsako nadaljnje prelaganje prodaje bi še poslabšalo možnosti za izkupiček, ki bi vsaj delno povrnil davkoplačevalske milijarde, vložene v sanacije in dokapitalizacije NLB.
Poti nazaj ni več. Vodstvi SDH in banke morata tuje investitorje zdaj prepričati predvsem z zgodbo o perspektivnosti NLB kot regionalne bančne skupine. In ne nazadnje, na potezi so tudi domači vlagatelji, ki NLB najbolje poznajo in želijo, da ostane domača – zdaj pa se lahko odločijo, ali je tudi vredna njihovega denarja.
