Razumno o najpomembnejši stvari
Na svetu so veliko pomembnejše reči od nogometa. Pa so res?
Odpri galerijo
Bolj ko se zavedamo, s kakšnim obupno slabim žanrskim izdelkom imamo opravka, lažje se vživimo vanj. FOTO: Reuters
Medtem ko se napetost pred nedeljskim finalom svetovnega nogometnega prvenstva stopnjuje, vse pogosteje naletimo na ugovore proti nogometni evforiji. V imenu razuma se širi misel, da so na svetu veliko pomembnejše reči od nogometa. Pa so res?
Ljudje, ki jih nogomet nikoli ni zares prevzel, tej igri med drugim očitajo, da je preprosto dolgočasna. Zakaj bi si namreč človek odtrgal vsaj uro in pol življenja, da bi spremljal dvaindvajset moških, ki žogo bolj ali manj spretno sprehajajo od enega do drugega gola?
Na videz dovolj racionalni pomisleki so omejeni v vsaj eni točki – spregledajo, da so morda najpomembnejše dimenzije družbenega in kulturnega življenja že same po sebi neracionalne ali pa vsaj veliko bolj kompleksne, kot bi jih rad videl zdrav razum. O tem je med drugim zelo prepričljivo pisal nizozemski zgodovinar Johan Huizinga, ki je pred osemdesetimi leti objavil odmevno delo Homo Ludens (pri nas je izšlo pri Beletrini). V njem avtor natančno analizira igro, njen pomen, funkcijo, predvsem pa z njo povezane paradokse.
Huizinga med drugim opozori, da je bistvo igre v zabavi – ta je elementarni del vsake kulture. Zanjo je med drugim značilno, da prekinja rutino vsakdana in vanj vpelje neko drugo logiko od tiste, ki ureja »normalno« življenje. To verjetno ni nepovezano s tem, da Huizinga v igri prepoznava določeno lepoto oziroma estetsko funkcijo.
Če naj igra deluje, mora človek vanjo vstopiti prostovoljno. Toda po drugi strani ima igra zelo natančno odmerjen prostor in čas, definira pa jo strog set pravil. Pri igri je naposled najbolj zanimivo to, da ljudje, četudi vedo, da gre »zgolj« za igro, to jemljejo zelo resno. Ponekod po svetu – kot kažejo nekatera antropološka odkritja – celo tako resno, da nespoštovanje pravil igre kaznujejo s smrtjo.
Huizinga navede lep primer, kako že majhni otroci zelo dobro ločijo med igro in običajnim življenjem ter znajo razmejiti pretvarjanje od resničnosti. V Homo Ludensu lahko preberemo, kako je avtorjev prijatelj našel svojega štiriletnega sina, ki je sedel pred vrsto stolov in »se igral« vlak. Ko ga je oče objel, mu je sin rekel: »Ne poljubljaj lokomotive, očka, saj sicer vagoni ne bodo verjeli, da gre zares.«
Tisto, kar pri igri torej najbolj preseneča, je, da se (celo otroci) kljub zavedanju, da se igramo, obnašamo, kot da gre krvavo zares. Tako, denimo, priljubljena namizna igra človek, ne jezi se že s svojim imenom lepo povzema dejstvo, da se racionalni in miroljubni ljudje najraje razpištolijo ravno pri »neumnih« igrah, kakršna je človek, ne jezi se.
Ob takšnem razumevanju igre postane hitro jasno, da tisti, ki vstopijo vanjo (tako igralci kot gledalci navijači), do nje izgubijo sleherno distanco. To seveda velja tudi ali predvsem za nogomet. Na nogometni tekmi nas lahko vselej znova preseneti, da so se igralci pripravljeni stepsti, če sodnik dozdevno sporno dosodi kakšen prekršek. Navijači s poslikanimi obrazi in zelo inovativno navijaško opremo jasno izrazijo, za koga jim bije srce, in ta maska (identifikacija s svojo ekipo) za sabo potegne tudi ustrezno pretirana čustva žalovanja ali praznovanja.
Poanta Huizingove analize igre v kulturi je naposled ta, da bolj ko se zavedamo, da gre v igri samo za igro, bolj nas igra posrka vase. Očitno igra uvede neko posredovanost, ki šele omogoči, da jo doživljamo in uživamo zelo neposredno.
Dokaz za to so tudi nekateri žanrski filmi in TV-serije. Bolj ko se zavedamo, s kakšnim obupno slabim žanrskim izdelkom imamo opravka, lažje se vživimo vanj. Najlepši primer so telenovele, ob katerih znajo iskreno točiti solze ljudje, ki jih v »normalnem« življenju še tako huda preizkušnja ne spravi v jok. Pri igri gre tako morda res predvsem za igro posredovanja, ki nam omogoči, da lahko kot družba in posamezniki pokažemo svoj pravi obraz. Trik posredovanosti, ki se je morda najbolj uveljavil v športu in kulturi, je preprosto ta, da njenih učinkov in delovanja ne more izničiti ali amortizirati še tako velika doza racionalnosti, premisleka in analize.
To nas pripelje do duha današnjega časa, ki je ne-umen prav zato, ker predvideva, da se da register igre nadzorovati ali celo ukiniti, če ob njej proizvedemo dovolj (samo)refleksije. Za takšno držo, uperjeno proti »nesmiselnim« kulturnim dejanjem, imamo natančno ime: postmodernizem. In tudi Umberto Eco, nedvomno sijajni avtor in obenem eno največjih imen postmodernizma, je ob rob svoji uspešnici Ime rože iz začetka osemdesetih let zapisal:
»Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči 'noro te ljubim', zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisala že Barbara Cartland. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bo rekel: 'Kot bi rekla Barbara Cartland, noro te ljubim.' Tako je, potem ko se je izognil lažni nedolžnosti in odkrito povedal, da se ne da več govoriti nedolžno, navzlic vsemu povedal ženski, kar ji je želel povedati: da jo ljubi, le da jo ljubi v dobi izgubljene nedolžnosti.«
Skratka, postmodernizem naj bi tako doživljali kot dobo izgubljene nedolžnosti, kot dobo, v kateri se naposled zavemo lastne neizvirnosti, neavtentičnosti, v kateri pridemo do samozavedanja. Ta misel je problematična, saj predpostavi nekaj takšnega kot stare nedolžne čase. Kot da je sploh kdaj obstajal trenutek, ko so ljudje naivno ljubili, ali naivno ustvarjali, ali se naivno podvrgli igri. Če obstaja kakšna zaslepljenost, je ta ravno v prepričanju, da so obstajali naivni časi naivnih ljudi, ki so počeli naivne reči (čeprav so jih zares počeli, a ravno tako, kot to počnemo sodobniki).
In prav nogomet nas lahko nauči, kako nam vsa naša več-vednost ne more preprečiti, da se ne bi prepustili igri, pa naj smo še tako razsvetljeni. In samo veseli smo lahko, da še obstaja dimenzija kulture (tiste, odporne proti postmodernističnemu cinizmu in samozadovoljstvu ob dozdevni vsevednosti), ki legitimira nekaj takšnega, kot je užitek v nogometni igri – užitek, pri katerem nam je lahko vseeno, ali je nedolžen ali ne.
Elementarni del kulture
Ljudje, ki jih nogomet nikoli ni zares prevzel, tej igri med drugim očitajo, da je preprosto dolgočasna. Zakaj bi si namreč človek odtrgal vsaj uro in pol življenja, da bi spremljal dvaindvajset moških, ki žogo bolj ali manj spretno sprehajajo od enega do drugega gola?
Na videz dovolj racionalni pomisleki so omejeni v vsaj eni točki – spregledajo, da so morda najpomembnejše dimenzije družbenega in kulturnega življenja že same po sebi neracionalne ali pa vsaj veliko bolj kompleksne, kot bi jih rad videl zdrav razum. O tem je med drugim zelo prepričljivo pisal nizozemski zgodovinar Johan Huizinga, ki je pred osemdesetimi leti objavil odmevno delo Homo Ludens (pri nas je izšlo pri Beletrini). V njem avtor natančno analizira igro, njen pomen, funkcijo, predvsem pa z njo povezane paradokse.
Huizinga med drugim opozori, da je bistvo igre v zabavi – ta je elementarni del vsake kulture. Zanjo je med drugim značilno, da prekinja rutino vsakdana in vanj vpelje neko drugo logiko od tiste, ki ureja »normalno« življenje. To verjetno ni nepovezano s tem, da Huizinga v igri prepoznava določeno lepoto oziroma estetsko funkcijo.
Če naj igra deluje, mora človek vanjo vstopiti prostovoljno. Toda po drugi strani ima igra zelo natančno odmerjen prostor in čas, definira pa jo strog set pravil. Pri igri je naposled najbolj zanimivo to, da ljudje, četudi vedo, da gre »zgolj« za igro, to jemljejo zelo resno. Ponekod po svetu – kot kažejo nekatera antropološka odkritja – celo tako resno, da nespoštovanje pravil igre kaznujejo s smrtjo.
Prav nogomet nas lahko nauči, kako nam vsa naša več-vednost ne more preprečiti, da se ne bi prepustili igri.
Pretvarjanje in resničnost
Huizinga navede lep primer, kako že majhni otroci zelo dobro ločijo med igro in običajnim življenjem ter znajo razmejiti pretvarjanje od resničnosti. V Homo Ludensu lahko preberemo, kako je avtorjev prijatelj našel svojega štiriletnega sina, ki je sedel pred vrsto stolov in »se igral« vlak. Ko ga je oče objel, mu je sin rekel: »Ne poljubljaj lokomotive, očka, saj sicer vagoni ne bodo verjeli, da gre zares.«
Tisto, kar pri igri torej najbolj preseneča, je, da se (celo otroci) kljub zavedanju, da se igramo, obnašamo, kot da gre krvavo zares. Tako, denimo, priljubljena namizna igra človek, ne jezi se že s svojim imenom lepo povzema dejstvo, da se racionalni in miroljubni ljudje najraje razpištolijo ravno pri »neumnih« igrah, kakršna je človek, ne jezi se.
Ob takšnem razumevanju igre postane hitro jasno, da tisti, ki vstopijo vanjo (tako igralci kot gledalci navijači), do nje izgubijo sleherno distanco. To seveda velja tudi ali predvsem za nogomet. Na nogometni tekmi nas lahko vselej znova preseneti, da so se igralci pripravljeni stepsti, če sodnik dozdevno sporno dosodi kakšen prekršek. Navijači s poslikanimi obrazi in zelo inovativno navijaško opremo jasno izrazijo, za koga jim bije srce, in ta maska (identifikacija s svojo ekipo) za sabo potegne tudi ustrezno pretirana čustva žalovanja ali praznovanja.
Poanta Huizingove analize igre v kulturi je naposled ta, da bolj ko se zavedamo, da gre v igri samo za igro, bolj nas igra posrka vase. Očitno igra uvede neko posredovanost, ki šele omogoči, da jo doživljamo in uživamo zelo neposredno.
Dokaz za to so tudi nekateri žanrski filmi in TV-serije. Bolj ko se zavedamo, s kakšnim obupno slabim žanrskim izdelkom imamo opravka, lažje se vživimo vanj. Najlepši primer so telenovele, ob katerih znajo iskreno točiti solze ljudje, ki jih v »normalnem« življenju še tako huda preizkušnja ne spravi v jok. Pri igri gre tako morda res predvsem za igro posredovanja, ki nam omogoči, da lahko kot družba in posamezniki pokažemo svoj pravi obraz. Trik posredovanosti, ki se je morda najbolj uveljavil v športu in kulturi, je preprosto ta, da njenih učinkov in delovanja ne more izničiti ali amortizirati še tako velika doza racionalnosti, premisleka in analize.
Tudi intelektualci se igrajo, mar ne?
To nas pripelje do duha današnjega časa, ki je ne-umen prav zato, ker predvideva, da se da register igre nadzorovati ali celo ukiniti, če ob njej proizvedemo dovolj (samo)refleksije. Za takšno držo, uperjeno proti »nesmiselnim« kulturnim dejanjem, imamo natančno ime: postmodernizem. In tudi Umberto Eco, nedvomno sijajni avtor in obenem eno največjih imen postmodernizma, je ob rob svoji uspešnici Ime rože iz začetka osemdesetih let zapisal:
»Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči 'noro te ljubim', zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisala že Barbara Cartland. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bo rekel: 'Kot bi rekla Barbara Cartland, noro te ljubim.' Tako je, potem ko se je izognil lažni nedolžnosti in odkrito povedal, da se ne da več govoriti nedolžno, navzlic vsemu povedal ženski, kar ji je želel povedati: da jo ljubi, le da jo ljubi v dobi izgubljene nedolžnosti.«
Skratka, postmodernizem naj bi tako doživljali kot dobo izgubljene nedolžnosti, kot dobo, v kateri se naposled zavemo lastne neizvirnosti, neavtentičnosti, v kateri pridemo do samozavedanja. Ta misel je problematična, saj predpostavi nekaj takšnega kot stare nedolžne čase. Kot da je sploh kdaj obstajal trenutek, ko so ljudje naivno ljubili, ali naivno ustvarjali, ali se naivno podvrgli igri. Če obstaja kakšna zaslepljenost, je ta ravno v prepričanju, da so obstajali naivni časi naivnih ljudi, ki so počeli naivne reči (čeprav so jih zares počeli, a ravno tako, kot to počnemo sodobniki).
In prav nogomet nas lahko nauči, kako nam vsa naša več-vednost ne more preprečiti, da se ne bi prepustili igri, pa naj smo še tako razsvetljeni. In samo veseli smo lahko, da še obstaja dimenzija kulture (tiste, odporne proti postmodernističnemu cinizmu in samozadovoljstvu ob dozdevni vsevednosti), ki legitimira nekaj takšnega, kot je užitek v nogometni igri – užitek, pri katerem nam je lahko vseeno, ali je nedolžen ali ne.
