Revolucija v vagini
Leto dni po začetku gibanja #jaztudi moramo vse udeležence vseh revolucij tega sveta pozvati, naj ne nehajo misliti s svojo glavo.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Medtem ko se Zahod pripravlja, da bo praznoval obletnico svojega novega gibanja, ki se je izoblikovalo oktobra lani in začelo uporabljati besedno zvezo #jaztudi, so na Kitajskem v zadnjih dneh razpravljali na forumu o svetovnih civilizacijah. Znanstveno srečanje v mestu Qufu so pripravili ob 2569. rojstnem dnevu starodavnega modreca Konfucija, čeprav so vprašanja, o katerih se je spraševalo skoraj 300 kitajskih in tujih raziskovalcev, precej presegala okvire njegove misli.
Kakšna bo prihodnost človeštva? Kje se delno prekrivajo različne civilizacije v globalni družbi, ki jo povezuje skupna usoda?
»Konfucijanski ideali harmonije med narodi in solidarnosti v težkih časih pa tudi pogled na ves svet kot na enotno družino se ujemajo z našimi sodobnimi vrednotami, ki vključujejo spoštovanje različnosti in poudarjajo, da moramo drug drugemu zaupati in se drug od drugega učiti,« piše v deklaraciji foruma.
Nimamo podatkov o tem, ali je kdo od poznavalcev tega modreca pomislil, da bi obtožil Konfucija seksističnih izjav o ženskah – izjav, ki so tisočletja po njegovi smrti določala značaj ene največjih civilizacij in zaradi katerih je bilo verjetno več milijonov žensk zasužnjenih, posiljenih, zlorabljenih in poniževanih.
Če se civilizacije res delno prekrivajo v globalni areni, ki ima skupno usodo, bi morali nekoliko razmisliti o odgovornosti modreca, ki je menda celo na smrtni postelji zanemarjal svojo ženo in hčer ter vso pozornost namenjal svojim učencem. In jih seveda učil, da »zakon narave določa, da morajo ženskam vladati moški«.
Ni bilo mogoče prezreti nepričakovane podobnosti pa tudi ostrega kontrasta med brezmejnim izražanjem spoštovanja Konfuciju v njegovem rojstnem mestu in poslušanjem Bretta Kavanaugha na drugi strani Tihega oceana. Zdelo se je, kakor da sta civilizaciji – konfucijanska in krščanska – srečali druga drugo pred nekaj leti, ko je republikanski sodnik s svojim vedenjem dokazoval, da je bila ženska ustvarjena iz rebra moškega, naravni zakon pa ne samo dovoljuje, ampak tudi predvideva, da se sme ženski reči marsikaj in ji je včasih tudi treba marsikaj početi.
Toda zdaj sta se starodavni civilizaciji znašli še pred eno veliko kulturno revolucijo. Pred kratkim se je začel upor. Lani je prerasel v globalno gibanje. In zdaj so zametki revolucionarnega preobrata vzcveteli med kaktusovimi bodicami, zato smo že dobili prve sadove velike spremembe, ki pogleduje iz splošnega kaosa nezaželenega načela, ki pravi, da so vsi krivi, dokler se ne dokaže, da so nedolžni.
Ali je to res to, kar smo hoteli doseči?
Nikakršnega dvoma ni, da so ženske, celo tiste najsamozavestnejše, prepogosto žrtve bahavih moških na položajih. Toda če je kdo sploh dvomil, da je to res, naj samo pogleda zemljevid, ki spremlja gibanje #jaztudi po vseh celinah in na vseh področjih družbenega in političnega življenja, za vsemi oltarji različnih cerkva in templjev, za vsemi kulisami umetniškega in estradnega sveta, pod katedrami uglednih univerz. Spolno zlorabljanje je dokaz, kakor bi rekli Kitajci, da živimo v globalni družbi, ki jo povezuje skupna usoda.
Zdaj se moramo vprašati, ali bo revolucija, ki se je začela v vagini, omogočila uresničitev vsaj tistih vzvišenih ciljev, ki so povezani z enakopravnostjo spolov, če že ne z neomatriarhatom, s katerim bi razbili ali vsaj popravili splošno globalno ureditev: politično, ki temelji na vojaških nagonih in nadzoru nad testosteronom; gospodarsko, ki jo opredeljuje storilnost industrijskih obratov in plodnih maternic; in nato še vse druge, ki jih opravičujejo vere ali etični sistemi, ki brez izjeme v svojem bistvu vsebujejo dve ključni vprašanji – kako premagati strah pred smrtjo in kako nadzirati ženske reprodukcijske organe.
Gnilo srce Harveyja Weinsteina nedvomno osvetljuje najtemnejšo stran najbolj bleščeče filmske industrije, zaporna kazen za Billa Cosbyja opozarja, da je simpatičen obraz na zaslonih lahko pošast v garderobah, zaradi Bretta Kavanaugha pa stopa pred sodišče politična kultura Amerike in morda celotnega Zahoda. Toda spet moramo biti dovolj previdni, da tudi ta revolucija, kakor so to počele vse do zdaj, ne bo začela žreti lastnih otrok.
Če bodo pričanja žrtev spolnih zlorab začeli uporabljati v političnih bojih, kakor se verjetno že dogaja, se bo vagina spet spremenila v sredstvo za obrambo – predvsem moških – interesov.
Če se bo gibanje #jaztudi spremenilo v sodobno inkvizicijo postfeminističnega puritanstva, bi se lahko pojavili pomisleki o tem, kako odločno in s kako racionalnimi argumenti naj še naprej zahtevamo svobodo pri spolni usmeritvi in pravico do istospolnih porok. Predvsem pa se lahko vprašamo, kako naj sploh pričakujemo, da se bo gibanje #jaztudi razširilo tudi v tiste družbe, v katerih je homoseksualnost še vedno tabu in je celo dojenje v javnosti še vedno nekaj, kar je treba skrivati, kakor določajo pošastna etična pravila? Ali se nam ne zdi, da potrebujemo precej širše gibanje, ki se bo lotevalo tudi drugih vrt moralističnega, klerikalnega ali tradicionalističnega zlorabljanja, da bi zagotovili, da se #jaztudi ne bo spremenilo v manipulacijo, v kakršno so se neizogibno popačile skoraj vse revolucije v zgodovini?
Obletnico gibanja #jaztudi in Konfucijev rojstni dan povezuje prav vprašanje, kako bomo res omogočili harmonijo civilizacij, v katero bi radi verjeli kot v nekaj, kar zagotavlja pozitiven napredek človeštva. Kajti, kaj se bo zgodilo, ko bo revolucionarni zanos dosegel ženske, prekrite z burkami, nikabi in hidžabi, ter ali se bodo takrat tudi zadnji preostali liberalci, ki so zagovarjali pravico do različnosti civilizacij, morali vprašati, ali s tem ne prekrivajo nekakšne oblike spolnega zlorabljanja ali vsaj poniževanja? In če se tega ne bodo vprašali, ali ne bo tudi to nekakšna hinavščina, ki spodkopava legitimnost gibanja z globalnim predznakom?
Leto dni po začetku gibanja #jaztudi in 2569 let po rojstvu najvplivnejšega ideologa vseh časov moramo vse udeležence vseh revolucij tega sveta pozvati, naj ne nehajo misliti s svojo glavo. Ali bomo Kavanaugha in Kevina Spaceyja uvrstili v isto kategorijo? Se bomo tudi pri tem vprašanju razdelili na levo in desno? Ali bomo res kdaj rešili resnično težavo, s katero se vse začne in ki se nato praviloma spremeni v gledališče senc, mi pa nenadoma vsi mečemo kamne na lutke iz oslovske kože in ne opazimo, da so samo brezčutne predstavnice dobro skritih igralcev?
Kakšna bo prihodnost človeštva? Kje se delno prekrivajo različne civilizacije v globalni družbi, ki jo povezuje skupna usoda?
»Konfucijanski ideali harmonije med narodi in solidarnosti v težkih časih pa tudi pogled na ves svet kot na enotno družino se ujemajo z našimi sodobnimi vrednotami, ki vključujejo spoštovanje različnosti in poudarjajo, da moramo drug drugemu zaupati in se drug od drugega učiti,« piše v deklaraciji foruma.
Nimamo podatkov o tem, ali je kdo od poznavalcev tega modreca pomislil, da bi obtožil Konfucija seksističnih izjav o ženskah – izjav, ki so tisočletja po njegovi smrti določala značaj ene največjih civilizacij in zaradi katerih je bilo verjetno več milijonov žensk zasužnjenih, posiljenih, zlorabljenih in poniževanih.
Če se civilizacije res delno prekrivajo v globalni areni, ki ima skupno usodo, bi morali nekoliko razmisliti o odgovornosti modreca, ki je menda celo na smrtni postelji zanemarjal svojo ženo in hčer ter vso pozornost namenjal svojim učencem. In jih seveda učil, da »zakon narave določa, da morajo ženskam vladati moški«.
Ni bilo mogoče prezreti nepričakovane podobnosti pa tudi ostrega kontrasta med brezmejnim izražanjem spoštovanja Konfuciju v njegovem rojstnem mestu in poslušanjem Bretta Kavanaugha na drugi strani Tihega oceana. Zdelo se je, kakor da sta civilizaciji – konfucijanska in krščanska – srečali druga drugo pred nekaj leti, ko je republikanski sodnik s svojim vedenjem dokazoval, da je bila ženska ustvarjena iz rebra moškega, naravni zakon pa ne samo dovoljuje, ampak tudi predvideva, da se sme ženski reči marsikaj in ji je včasih tudi treba marsikaj početi.
Obletnico gibanja #jaztudi in Konfucijev rojstni dan povezuje prav vprašanje, kako bomo res omogočili harmonijo civilizacij, v katero bi radi verjeli kot v nekaj, kar zagotavlja pozitiven napredek človeštva. FOTO: Shutterstock
Toda zdaj sta se starodavni civilizaciji znašli še pred eno veliko kulturno revolucijo. Pred kratkim se je začel upor. Lani je prerasel v globalno gibanje. In zdaj so zametki revolucionarnega preobrata vzcveteli med kaktusovimi bodicami, zato smo že dobili prve sadove velike spremembe, ki pogleduje iz splošnega kaosa nezaželenega načela, ki pravi, da so vsi krivi, dokler se ne dokaže, da so nedolžni.
Ali je to res to, kar smo hoteli doseči?
Nikakršnega dvoma ni, da so ženske, celo tiste najsamozavestnejše, prepogosto žrtve bahavih moških na položajih. Toda če je kdo sploh dvomil, da je to res, naj samo pogleda zemljevid, ki spremlja gibanje #jaztudi po vseh celinah in na vseh področjih družbenega in političnega življenja, za vsemi oltarji različnih cerkva in templjev, za vsemi kulisami umetniškega in estradnega sveta, pod katedrami uglednih univerz. Spolno zlorabljanje je dokaz, kakor bi rekli Kitajci, da živimo v globalni družbi, ki jo povezuje skupna usoda.
Zdaj se moramo vprašati, ali bo revolucija, ki se je začela v vagini, omogočila uresničitev vsaj tistih vzvišenih ciljev, ki so povezani z enakopravnostjo spolov, če že ne z neomatriarhatom, s katerim bi razbili ali vsaj popravili splošno globalno ureditev: politično, ki temelji na vojaških nagonih in nadzoru nad testosteronom; gospodarsko, ki jo opredeljuje storilnost industrijskih obratov in plodnih maternic; in nato še vse druge, ki jih opravičujejo vere ali etični sistemi, ki brez izjeme v svojem bistvu vsebujejo dve ključni vprašanji – kako premagati strah pred smrtjo in kako nadzirati ženske reprodukcijske organe.
Gnilo srce Harveyja Weinsteina nedvomno osvetljuje najtemnejšo stran najbolj bleščeče filmske industrije, zaporna kazen za Billa Cosbyja opozarja, da je simpatičen obraz na zaslonih lahko pošast v garderobah, zaradi Bretta Kavanaugha pa stopa pred sodišče politična kultura Amerike in morda celotnega Zahoda. Toda spet moramo biti dovolj previdni, da tudi ta revolucija, kakor so to počele vse do zdaj, ne bo začela žreti lastnih otrok.
Če bodo pričanja žrtev spolnih zlorab začeli uporabljati v političnih bojih, kakor se verjetno že dogaja, se bo vagina spet spremenila v sredstvo za obrambo – predvsem moških – interesov.
Če se bo gibanje #jaztudi spremenilo v sodobno inkvizicijo postfeminističnega puritanstva, bi se lahko pojavili pomisleki o tem, kako odločno in s kako racionalnimi argumenti naj še naprej zahtevamo svobodo pri spolni usmeritvi in pravico do istospolnih porok. Predvsem pa se lahko vprašamo, kako naj sploh pričakujemo, da se bo gibanje #jaztudi razširilo tudi v tiste družbe, v katerih je homoseksualnost še vedno tabu in je celo dojenje v javnosti še vedno nekaj, kar je treba skrivati, kakor določajo pošastna etična pravila? Ali se nam ne zdi, da potrebujemo precej širše gibanje, ki se bo lotevalo tudi drugih vrt moralističnega, klerikalnega ali tradicionalističnega zlorabljanja, da bi zagotovili, da se #jaztudi ne bo spremenilo v manipulacijo, v kakršno so se neizogibno popačile skoraj vse revolucije v zgodovini?
Obletnico gibanja #jaztudi in Konfucijev rojstni dan povezuje prav vprašanje, kako bomo res omogočili harmonijo civilizacij, v katero bi radi verjeli kot v nekaj, kar zagotavlja pozitiven napredek človeštva. Kajti, kaj se bo zgodilo, ko bo revolucionarni zanos dosegel ženske, prekrite z burkami, nikabi in hidžabi, ter ali se bodo takrat tudi zadnji preostali liberalci, ki so zagovarjali pravico do različnosti civilizacij, morali vprašati, ali s tem ne prekrivajo nekakšne oblike spolnega zlorabljanja ali vsaj poniževanja? In če se tega ne bodo vprašali, ali ne bo tudi to nekakšna hinavščina, ki spodkopava legitimnost gibanja z globalnim predznakom?
Leto dni po začetku gibanja #jaztudi in 2569 let po rojstvu najvplivnejšega ideologa vseh časov moramo vse udeležence vseh revolucij tega sveta pozvati, naj ne nehajo misliti s svojo glavo. Ali bomo Kavanaugha in Kevina Spaceyja uvrstili v isto kategorijo? Se bomo tudi pri tem vprašanju razdelili na levo in desno? Ali bomo res kdaj rešili resnično težavo, s katero se vse začne in ki se nato praviloma spremeni v gledališče senc, mi pa nenadoma vsi mečemo kamne na lutke iz oslovske kože in ne opazimo, da so samo brezčutne predstavnice dobro skritih igralcev?
