Samokastracija družbene satire
Na prvi pogled je v zadevi Danny Baker vse jasno. Na BBC so ga odpustili, potem ko je na twitterju objavil fotografijo moškega in ženske z modno opravljeno opico in spodaj pripisal: Otrok iz kraljeve družine zapušča bolnišnico.
Odpri galerijo
Velika Britanija je ena zadnjih utrdb ostre in brezkompromisne politične satire. Karikatura Peter Brookes
Na voditelja radijskega šova na BBC, komediografa, scenarista in novinarja so se takoj usule kritike, da gre za evidenten primer rasizma in ksenofobije, oblečena opica naj bi namigovala na temnopolti oziroma mulatski rod britanske vojvodinje Meghan Markle, ki je nedavno rodila sina.
In vendar primer morda ni tako preprost. Danny Baker je legenda britanskega medijskega zabavljaštva, njegovi kolegi in sodelavci opisujejo njegove retorične sposobnosti kot unikatne, nihče tako domiselno, prodorno, lahkotno, radoživo in povsem brezkompromisno ne vrti jezika, ne nazadnje so ga prav zato na BBC že dvakrat odpustili, enkrat pa je zaradi kritik nadrejenih dal odpoved tudi sam. In čeprav se zdi nedoumljivo, da ni pomislil, da bi lahko imel njegov tvit tudi rasistične konotacije, bi glede na njegovo življenjsko in profesionalno pot lahko verjeli njegovemu zagotovilu, da v »njegovem telesu ni niti ene rasistične kosti«.
Baker prihaja iz revne delavske družine, šolo je obesil na klin že pri štirinajstih, nato je zamenjal nekaj ducatov služb in profesij. Njegov tvit – ki ga je po kritičnih odzivih takoj izbrisal – je temeljil zgolj na njegovem odporu do britanske kraljeve družine. Fotografijo viktorijanskega para z dendijevsko opravljeno opico, ki ima v šapah tudi sprehajalno paličico in je lep primer nekdanje britanske bizarne ekstravagance, je bil po njegovih besedah uperjen zoper cirkus, ki se ga v javnosti uprizarja v zvezi z britansko kraljevo družino, in je bil kritika družbene razslojenosti, v nobenem primeru pa ni šlo za komentar o rasi.
Zadeva Baker spet postavlja vprašanje politične korektnosti in današnjega položaja satire. Njen prostor se vztrajno oži, in če je bilo desetletja po drugi svetovni vojni nekakšno nenapisano pravilo, da je edina tabu tema, ki ne sme biti predmet posmeha, holokavst, je zdaj položaj povsem spremenjen. »Prepovedanih« področij je vse več, lahko bi celo govorili o novodobnem puritanstvu, s tem pa satira izgublja svoje pozicije. Ki so izjemno dragocene, pa četudi gre za izrazito nekorektnost, vulgarnost, ciničnost, ultimativno provokativnost in brezkompromisno žaljivost. To so namreč temeljni atributi učinkovitega posmeha, ki se nikoli ne sme podrejati formalni ali neformalni (avto)cenzuri, sicer hitro pristane v omlednosti in sterilnem humorju.
Cela paleta družbenih fenomenov tako postopno ostaja brez satiričnega komentarja, saj postajajo avtorji vse bolj previdni, težava je tudi v povsem spremenjeni medijski sceni, ki je postala neobvladljiva, saj se vsaka izrečena beseda analizira na spletnih družbenih omrežjih, odzivi so globalni. Vse bolj so v ospredju tudi dvojna merila, določene politične, socialne in verske pojave je mogoče oziroma kar zaželeno smešiti, drugi pa veljajo za nedotakljive. Donald Trump in Viktor Orbán sta, recimo, tarči najbolj neusmiljenih zapisov in karikatur, začuda pa so smešenja korejskega voditelja Kim Džong Una ali venezuelskega predsednika Nicolása Madura prej izjema kot pravilo, čeprav gre za dve izjemno sporni politični figuri. Številni imajo neizmerno veselje s karikiranjem krščanstva in judovstva, za islam pa jim nekako zmanjka volje in predvsem poguma, enako velja za kritiko zagovornikov konservativnih vrednot na eni in domnevnih zagovornikov »naprednih« stališč na drugi strani.
Satira se je poleg samokastracije pozicionirala tudi na navidezni ločnici desno/levo in nazadnjaško/napredno, čeprav je svet precej kompleksnejši, takšna poenostavitve in selektivnost pa vodijo v družbeno paralizo. Danny Baker je le ena od številnih kolateralnih žrtev teh procesov. In morda tudi ni povsem neutemeljen njegov komentar, da so rasisti pravzaprav tisti, ki so v objavljeni fotografiji opice videli žaljiv namig na poreklo Meghan Markle.
In vendar primer morda ni tako preprost. Danny Baker je legenda britanskega medijskega zabavljaštva, njegovi kolegi in sodelavci opisujejo njegove retorične sposobnosti kot unikatne, nihče tako domiselno, prodorno, lahkotno, radoživo in povsem brezkompromisno ne vrti jezika, ne nazadnje so ga prav zato na BBC že dvakrat odpustili, enkrat pa je zaradi kritik nadrejenih dal odpoved tudi sam. In čeprav se zdi nedoumljivo, da ni pomislil, da bi lahko imel njegov tvit tudi rasistične konotacije, bi glede na njegovo življenjsko in profesionalno pot lahko verjeli njegovemu zagotovilu, da v »njegovem telesu ni niti ene rasistične kosti«.
Baker prihaja iz revne delavske družine, šolo je obesil na klin že pri štirinajstih, nato je zamenjal nekaj ducatov služb in profesij. Njegov tvit – ki ga je po kritičnih odzivih takoj izbrisal – je temeljil zgolj na njegovem odporu do britanske kraljeve družine. Fotografijo viktorijanskega para z dendijevsko opravljeno opico, ki ima v šapah tudi sprehajalno paličico in je lep primer nekdanje britanske bizarne ekstravagance, je bil po njegovih besedah uperjen zoper cirkus, ki se ga v javnosti uprizarja v zvezi z britansko kraljevo družino, in je bil kritika družbene razslojenosti, v nobenem primeru pa ni šlo za komentar o rasi.
Zadeva Baker spet postavlja vprašanje politične korektnosti in današnjega položaja satire. Njen prostor se vztrajno oži, in če je bilo desetletja po drugi svetovni vojni nekakšno nenapisano pravilo, da je edina tabu tema, ki ne sme biti predmet posmeha, holokavst, je zdaj položaj povsem spremenjen. »Prepovedanih« področij je vse več, lahko bi celo govorili o novodobnem puritanstvu, s tem pa satira izgublja svoje pozicije. Ki so izjemno dragocene, pa četudi gre za izrazito nekorektnost, vulgarnost, ciničnost, ultimativno provokativnost in brezkompromisno žaljivost. To so namreč temeljni atributi učinkovitega posmeha, ki se nikoli ne sme podrejati formalni ali neformalni (avto)cenzuri, sicer hitro pristane v omlednosti in sterilnem humorju.
Cela paleta družbenih fenomenov tako postopno ostaja brez satiričnega komentarja, saj postajajo avtorji vse bolj previdni, težava je tudi v povsem spremenjeni medijski sceni, ki je postala neobvladljiva, saj se vsaka izrečena beseda analizira na spletnih družbenih omrežjih, odzivi so globalni. Vse bolj so v ospredju tudi dvojna merila, določene politične, socialne in verske pojave je mogoče oziroma kar zaželeno smešiti, drugi pa veljajo za nedotakljive. Donald Trump in Viktor Orbán sta, recimo, tarči najbolj neusmiljenih zapisov in karikatur, začuda pa so smešenja korejskega voditelja Kim Džong Una ali venezuelskega predsednika Nicolása Madura prej izjema kot pravilo, čeprav gre za dve izjemno sporni politični figuri. Številni imajo neizmerno veselje s karikiranjem krščanstva in judovstva, za islam pa jim nekako zmanjka volje in predvsem poguma, enako velja za kritiko zagovornikov konservativnih vrednot na eni in domnevnih zagovornikov »naprednih« stališč na drugi strani.
Satira se je poleg samokastracije pozicionirala tudi na navidezni ločnici desno/levo in nazadnjaško/napredno, čeprav je svet precej kompleksnejši, takšna poenostavitve in selektivnost pa vodijo v družbeno paralizo. Danny Baker je le ena od številnih kolateralnih žrtev teh procesov. In morda tudi ni povsem neutemeljen njegov komentar, da so rasisti pravzaprav tisti, ki so v objavljeni fotografiji opice videli žaljiv namig na poreklo Meghan Markle.
