Skriti ljubiči
O knjigah.
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec
Prijatelji na facebooku nas že nekaj tednov vabijo, da na tem nikomur skritem družabnem omrežju objavljamo deset naslovnic prebranih knjig. Brez obrazložitev. Samo naslovnica.
Sliši se preprosto in laska, ko nekdo želi vedeti, kaj bereš. A je daleč od preprostega. Prvič zato, ker je knjig absolutno preveč, da bi lahko naredil lestvico desetih, in drugič, ker ni nobenih navodil. Ali objaviti naslovnico knjige, ki te je posebej pretresla in oblikovala? Ali objaviti tisto, ki si jo bral na morju junija 1991, ali tisto, ko te je pustila prva ljubezen? Ali objaviti prvo knjigo, ki so jo prebral čisto sam, ali knjigo, ki si jo prebral največkrat?
Zdaj ko je akcija dodobra zakrožila, nekateri obrazložitev vendarle napišejo. Da si ne bo kdo kaj čudnega mislil. A prav skrivnostnost, zakaj je nekdo nekaj objavil, je lahko mikavna. Nekateri so kot odprte knjige – prej je objavil fotografijo z nekega hriba, potem objavi Pot Nejca Zaplotnika, umetniki imajo radi Doktorja Faustusa Thomasa Manna, umetnostni zgodovinarji S poti Izidorja Cankarja. Dejstvo je, da izbor lahko veliko pove.
Po nekaj tednih je jasno, da šund literature ni. Ali pa je moji prijatelji ne berejo. Njihovi prijatelji tudi ne. In prijatelji prijateljev tudi ne. To se seveda zdi statistično nemogoče, tudi knjižničarji pravijo, da se »ljubiči« menda najbolj izposojajo. A podatki o izposoji v vseh slovenskih knjižnicah skupaj kažejo, da med 200 letos najbolj izposojanimi knjigami šunda ni. Res pa je, da tudi ni veliko knjig za odrasle. Berejo večinoma otroci in mladostniki. In berejo dobro.
In kaj je dobro? Francoski pisatelj Daniel Pennac je v svoji knjigi Čudežno potovanje naštel deset pravic bralcev. Ena pravi, da beremo kar koli. Tudi ljubiče. In po Pennacu ima bralec pravico o prebranem molčati. Očitno so vsi prebrali Pennacove pravice bralcev. Poleg globoko pod klasiki skritih ljubičev.
Sliši se preprosto in laska, ko nekdo želi vedeti, kaj bereš. A je daleč od preprostega. Prvič zato, ker je knjig absolutno preveč, da bi lahko naredil lestvico desetih, in drugič, ker ni nobenih navodil. Ali objaviti naslovnico knjige, ki te je posebej pretresla in oblikovala? Ali objaviti tisto, ki si jo bral na morju junija 1991, ali tisto, ko te je pustila prva ljubezen? Ali objaviti prvo knjigo, ki so jo prebral čisto sam, ali knjigo, ki si jo prebral največkrat?
Zdaj ko je akcija dodobra zakrožila, nekateri obrazložitev vendarle napišejo. Da si ne bo kdo kaj čudnega mislil. A prav skrivnostnost, zakaj je nekdo nekaj objavil, je lahko mikavna. Nekateri so kot odprte knjige – prej je objavil fotografijo z nekega hriba, potem objavi Pot Nejca Zaplotnika, umetniki imajo radi Doktorja Faustusa Thomasa Manna, umetnostni zgodovinarji S poti Izidorja Cankarja. Dejstvo je, da izbor lahko veliko pove.
Po nekaj tednih je jasno, da šund literature ni. Ali pa je moji prijatelji ne berejo. Njihovi prijatelji tudi ne. In prijatelji prijateljev tudi ne. To se seveda zdi statistično nemogoče, tudi knjižničarji pravijo, da se »ljubiči« menda najbolj izposojajo. A podatki o izposoji v vseh slovenskih knjižnicah skupaj kažejo, da med 200 letos najbolj izposojanimi knjigami šunda ni. Res pa je, da tudi ni veliko knjig za odrasle. Berejo večinoma otroci in mladostniki. In berejo dobro.
In kaj je dobro? Francoski pisatelj Daniel Pennac je v svoji knjigi Čudežno potovanje naštel deset pravic bralcev. Ena pravi, da beremo kar koli. Tudi ljubiče. In po Pennacu ima bralec pravico o prebranem molčati. Očitno so vsi prebrali Pennacove pravice bralcev. Poleg globoko pod klasiki skritih ljubičev.
