Sporočilo prve sodbe
Pri bančnih izbrisih utegne biti kot v primeru posojil v švicarskih frankih sodna praksa različna.
Odpri galerijo
FOTO: Roman Šipić/Delo
Medtem ko politika že skoraj dve leti menca pri pripravi zakonske podlage, ki bo razlaščenim vlagateljem bank omogočila vložitev odškodninskih tožb, smo dočakali prvo sodno odločitev na tem področju. V Delu smo razkrili, da je celjsko okrožno sodišče v primeru podrejenih obveznic Banke Celje odločilo, da banka razlaščena vlagatelja ni ustrezno informirala o lastnostih tega instrumenta in da jima mora zato njena pravna naslednica Abanka vrniti vloženi denar. Sodba še ni pravnomočna in glede na vloženo pritožbo Abanke se v sodnem kolesju končna odločitev lahko obrne tudi na glavo, a vendarle pomeni pomemben premik v petletni sagi o bančnih izbrisih.
Pomembno je že samo dejstvo, da je sodišče primer obravnavalo in sprejelo odločitev. To namreč še ni edina tožba, ki so jo oškodovani vlagatelji vložili zoper banke izdajateljice. Vendar v nasprotju s to je večina drugih tožb zamrznjenih, ponekod na željo odvetnikov, drugod po odločitvi sodišč, ki so sklenila s presojo počakati na sprejetje zakona o pravnem varstvu razlaščencev.
Sodba, čeprav nepravnomočna, seveda vzbuja upanje tudi pri drugih vlagateljih, ki tožijo banke, ker so po nakupu podrejenih obveznic ostali praznih rok. A pričakovanja, da bodo sodišča zdaj po tekočem traku nalagala bankam, da morajo tožnikom povrniti vplačano vsoto in obresti, so vendarle preveč naivna. Že same tožbe proti bankam so zastavljene različno in na različnih pravnih podlagah. Poleg tega dosedanje različne odločitve o nadaljevanju ali ustavitvi postopkov nakazujejo, da utegne biti tudi v tem kot v primeru posojil v švicarskih frankih sodna praksa različna, čeprav gre za podobne primere.
V celjskem primeru je sodišče menilo, da banka kupcev teh obveznic ni poučila o naravi in tveganjih podrejenih obveznic. A vse podrejene obveznice se niso prodajale enako: nekatere so se prodajale na okencih, druge v pisarni, tretje v tujini ali prek posrednikov. Poleg tega ene poučenim, druge nepoučenim kupcem. Odločitve bodo zato v morebitnih drugih primerih najbrž odvisne od posameznega primera. Pri tem bo najbrž pomembno, kje in kako je banka vlagatelju prodala podrejene finančne instrumente, ali jim je predstavila prospekt o njih, kaj je v njem pisalo, in predvsem, ali jih je seznanila z morebitnimi tveganji takšne naložbe.
Omenjena sodba, zaradi katere je menda završalo na najvišjih bančnih instancah, bi lahko pospešila tudi sprejetje zakona, ki bi razlaščenim vlagateljem omogočil vlaganje odškodninskih tožb zoper Banko Slovenije in to področje sistemsko uredil. Vlada si gotovo ne želi rafala sodnih odločitev, ki bi komaj saniranim bankam nalagale obveznosti iz »starih grehov«. Še posebno ne v času, ko na trgu ponuja kar dve banki – NLB in Abanko –, ki sta imeli v svojem portfelju za 250 oziroma 212 milijonov evrov podrejenih bombic.
Pomembno je že samo dejstvo, da je sodišče primer obravnavalo in sprejelo odločitev. To namreč še ni edina tožba, ki so jo oškodovani vlagatelji vložili zoper banke izdajateljice. Vendar v nasprotju s to je večina drugih tožb zamrznjenih, ponekod na željo odvetnikov, drugod po odločitvi sodišč, ki so sklenila s presojo počakati na sprejetje zakona o pravnem varstvu razlaščencev.
FOTO: Banka Slovenije
FOTO: Banka Slovenije
Sodba, čeprav nepravnomočna, seveda vzbuja upanje tudi pri drugih vlagateljih, ki tožijo banke, ker so po nakupu podrejenih obveznic ostali praznih rok. A pričakovanja, da bodo sodišča zdaj po tekočem traku nalagala bankam, da morajo tožnikom povrniti vplačano vsoto in obresti, so vendarle preveč naivna. Že same tožbe proti bankam so zastavljene različno in na različnih pravnih podlagah. Poleg tega dosedanje različne odločitve o nadaljevanju ali ustavitvi postopkov nakazujejo, da utegne biti tudi v tem kot v primeru posojil v švicarskih frankih sodna praksa različna, čeprav gre za podobne primere.
V celjskem primeru je sodišče menilo, da banka kupcev teh obveznic ni poučila o naravi in tveganjih podrejenih obveznic. A vse podrejene obveznice se niso prodajale enako: nekatere so se prodajale na okencih, druge v pisarni, tretje v tujini ali prek posrednikov. Poleg tega ene poučenim, druge nepoučenim kupcem. Odločitve bodo zato v morebitnih drugih primerih najbrž odvisne od posameznega primera. Pri tem bo najbrž pomembno, kje in kako je banka vlagatelju prodala podrejene finančne instrumente, ali jim je predstavila prospekt o njih, kaj je v njem pisalo, in predvsem, ali jih je seznanila z morebitnimi tveganji takšne naložbe.
Omenjena sodba, zaradi katere je menda završalo na najvišjih bančnih instancah, bi lahko pospešila tudi sprejetje zakona, ki bi razlaščenim vlagateljem omogočil vlaganje odškodninskih tožb zoper Banko Slovenije in to področje sistemsko uredil. Vlada si gotovo ne želi rafala sodnih odločitev, ki bi komaj saniranim bankam nalagale obveznosti iz »starih grehov«. Še posebno ne v času, ko na trgu ponuja kar dve banki – NLB in Abanko –, ki sta imeli v svojem portfelju za 250 oziroma 212 milijonov evrov podrejenih bombic.
