Športne stave: Britanci pogrešajo monopol, Slovenci bi ga odpravili
Jutri bodo poslanci državnega zbora odločali o predlogu zakona o igrah na srečo, s katerim bi odpravili monopol Športne loterije. Ta edina pri nas ponuja športne stave na legalen način. Kako pomemben bo razplet glasovanja? Težko je odgovoriti enoznačno. Športna loterija ne zmanjšuje luknje v slovenski zdravstveni blagajni, športne stave pa niso korak naprej proti industriji 4.0. Gre za srednje podjetje, ki na leto ustvari približno 80 milijonov evrov prihodkov, torej bi morali vzeti resno tudi aktualno polemiko o (ne)smiselnosti liberalizacije trga športnih stav pri nas.
V merjenju moči med poslancem Brankom Zormanom in nasprotnim taborom, v katerem so tudi njegovi (nadrejeni) kolegi v SMC, ne bijeta bitke mati Terezija in papež Frančišek, pač pa gre – kot običajno – za legitimen spopad taborov z različnimi parcialnimi interesi. Športna društva in klubi iz kolektivnih športnih panog želijo iztržiti dodatna sredstva, s katerimi bi nadomestili izpad evrov z letnih razpisov Fundacije za šport in resornega ministrstva. Subjekti iz individualnih športnih panog branijo trenutno športno-politično ureditev, ki drži nad vodo tržno manj zanimive športe, kakršni so veslanje, kajak, gimnastika in borilni športi. Status quo ustreza tudi delničarjem Športne loterije – to so olimpijski komite, Pošta, Loterija Slovenije, nogometna in smučarska zveza.
V tabor zagovornikov sodijo lobisti tujih stavnih hiš, v nasprotnega država. Prozorno bi bilo trditi, da je v interesu države čim večje število stavnic, s katerimi bi lahko iztržila zajetne koncesije in rekordno napolnila svoj proračun. Morda delno in morda v začetnem obdobju. Korelacijski koeficient med zaslužkom države s koncesijami za organiziranje športnih stav in zdravjem njenih državljanov bi bil gibljiv: morda bi šlo za močno začetno povezavo, na koncu bi koeficient zanesljivo gravitiral proti 0.
Na to vse glasneje opozarjajo v zibelki industrije športnih stav Veliki Britaniji. Po zametkih organizirane panoge v 18. stoletju so Britanci legalizirali in leta 1961 zrahljali trg športnih stav, na krilih velike trojke (William Hill, Ladbrokes in Coral) so odprli 15.000 stavnih lokalov, pojav interneta pa je postavil na glavo večino parametrov delovanja specifičnega trga. Svetovna industrija športnih stav je vredna 3000 milijard evrov, od tega le desetino predstavljajo legalne stavnice, ki 65 odstotkov prometa ustvarijo s stavami na nogomet. Rezultat? Približno dva milijona Britancev je bodisi zasvojenih bodisi jim to grozi, v resno odvisnost je padlo 25.000 britanskih otrok med 11. in 16. letom starosti.
Vse glasnejše so pobude, naj država nacionalizira celotno industrijo športnih stav, saj trg in panoga ne zmoreta opraviti vloge (samo)regulatorja. Na trgu športnih stav namreč ne drži neoklasična teorija o suverenem potrošniku.
