Trojanski konji ali diplomatski lipicanci?

Včerajšni obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina v severni sosedi je obudil prizadevanja komentatorjev, ki že od takrat, ko se je pred štirimi leti razvnela zadnja ukrajinska kriza, poskušajo Avstrijo prikazati kot ruskega »trojanskega konja« sredi Evrope. V tej državi nikakor niso bili navdušeni nad valom zahodnih sankcij proti Rusiji, ki so škodovale njihovim gospodarskim interesom. Skeptikov do teh političnih ukrepov pa v najvišjih avstrijskih političnih in poslovnih krogih ni primanjkovalo, še preden je prišlo do zamenjave na vrhu oblasti in so se nekoč vodilni socialdemokrati preselili v opozicijo, v vladno koalicijo pa je prišel nekdanji strah in trepet Evrope: svobodnjaki.

Z njihovim vstopom v vlado so se mednarodne kritike »proruske« avstrijske politike okrepile, za kar so svobodnjaki sami poskrbeli, ko so kot prva evropska »skrajno desna« stranka podpisali sporazum z vladajočo rusko stranko Združena Rusija, njihovi predstavniki pa so na srečanjih v Rusiji Evropo obtoževali, da je zgolj »pudelj« Bruslja in Washingtona. Svobodnjaški voditelj in podpredsednik zvezne vlade Heinz-Christian Strache je pred dnevi spet povzročil ogorčenje med zahodnimi komentatorji, ko je izjavil, da so sankcije proti Rusiji nesmiselne in da bi jih morali odpraviti. Njegov šef Sebastian Kurz je v tem smislu previdnejši in bolj »proevropski«, a v tem, da iz svobodnjakov ustvarjajo grešnega »proruskega« kozla, je tudi veliko licemerja. Tako kot med socialdemokrati je bilo tudi v vrhu zdaj vladajoče ljudske stranke še v času prejšnje vladavine mogoče slišati enake izjave, politik iz ljudske stranke Hans Jörg Schelling je zdaj svetovalec pri ruskem plinskem monopolistu Gazprom in lobist za projekt Severni tok 2, nekdanji »ljudski« kancler Wolfgang Schüssel pa sedi v nadzornem svetu ruske telekomunikacijske družbe MTS in je član »prokremeljskega« mnenjskega središča Valdajski klub.

Gospodarsko sodelovanje med Rusijo in Avstrijo, ki sta lani trgovinsko menjavo povečali v primerjavi z letom prej za 40 odstotkov, je seveda pomemben vzrok za politiko Dunaja, ki se tako kot Slovenija ni pridružil zadnjemu valu protiruskih diplomatskih sankcij, s katerimi je z izgonom ruskih diplomatov večina zahodnih držav izrazila »solidarnost« z domnevnim ruskim poskusom zastrupitve rusko-zahodnega dvojnega vohuna v Veliki Britaniji. A ni samo ekonomija tista, ki vodi zunanjo politiko Avstrije, ki se je po drugi svetovni vojni rešila usode razdeljene Nemčije tako, da je sprejela nevtralnost. Res je bila med prejšnjo hladno vojno vedno na skrivaj zaveznica Nata, a hkrati je že v 70. letih sociademokratski kancler Bruno Kreisky uvedel modro aktivno »doktrino aktivne nevtralnosti«, ki je njegovo malo in »nepomembno« državo preoblikovala v vplivno diplomatsko silo in sedež kar nekaj pomembnih mednarodnih organizacij. Tako kot zdaj Kurz je tudi Kreisky nekoč dobro vedel, da lahko le pogovori odpravijo mednarodne krize in preprečijo nasilni razvoj dogodkov, ki spet grozi stari celini.