Umetni raj

Pred kratkim sem imel priložnost teden dni preživeti v zelo nenavadni soseski v Benetkah. Ne v Benetkah v Italiji, ampak v mestecu Venice na Floridi. Šlo je za zaprt kompleks vil (vsaka ima seveda svoj bazen), prepreden z idiličnimi ulicami in ribniki, edina skupna točka stanovalcev pa je igrišče za golf in ekskluzivni klub.

Povprečna starost prebivalcev je okoli 75 let, mladih družin ni, zato seveda tudi ni otrok, prav tako je naselje izključno belsko. Afro- in Latinoameričane vidiš le v zgodnjih jutranjih urah, in sicer v vlogah vrtnarjev. Zelenice so pristrižene do milimetra natančno, iz grmovnic in palm je redno odstranjen vsak posušen cvet ali list, edini promet na ulicah so električni avtomobilčki za golf oziroma tako imenovani golf cart. Umetni raj? Lahko bi temu rekli tudi tako, občutek je namreč res zelo nadrealističen.

In po nekaj dneh tudi nekoliko utrujajoč. Še posebno ker tudi v bližnjem mestecu razpoloženje ni veliko drugačno, zunanja podoba je kot iz škatlice, vsi so vljudni in nasmejani, avtomobili vozijo po polževo, celo aligatorji, ki so v skoraj vsakem bajerju, so prijazni, saj le tu in tam vidiš njihove nosove, ki jih molijo iz vode, sicer pa so povsem nenevarni in se jih nihče ne boji.

Kritiko bi marsikdo lahko tudi hitro povezal s poanto o lisici in kislem grozdju, vendar je atmosfera v taki navidezno utopično idealni skupnosti, še posebno če k temu prišteješ še vročino in vlago, za zunanjega obiskovalca res zelo zadušljiva. ZDA so seveda še vse kaj drugega kot takšne bogataške enklave, vendar je tudi za vso državo značilna posebna izolacija in distanca do zunanjega sveta. Kar je včasih lahko prijetno, pogosto pa je tudi hendikep. Še posebno če igraš vlogo svetovnega arbitra, o tem, kaj se dogaja po svetu pa veš zelo malo ali nič.