Zloraba nujne pomoči – odsev zavoženega sistema
Vse več ljudi obiskuje urgence in ambulante nujne medicinske pomoči, pa čeprav imajo le blažje težave.
Odpri galerijo
Polni hodniki na kirurškem oddelku urgence. FOTO Aleš Černivec
Primerjava med izolsko in nizozemsko bolnišnico iz Assna kaže, da sta si ustanovi po številnih kazalnikih skoraj identični (po velikosti, številu ambulantnih pregledov, številu operacij …), drastično pa se razlikujeta po sredstvih, ki jih imata na voljo za delovanje, in po številu urgentnih pregledov. Medtem ko so lani na izolski urgenci oskrbeli 50.000 pacientov, so jih imeli v Assnu le 16.000. Zakaj? Tudi zato, ker je tam treba storitve plačati: okoli 120 evrov za nenujen obisk.
Nekdo, ki je otekel po piku čebele, ali tekač, ki želi, da mu po opravljenem maratonu izmerijo pritisk – tudi s takimi banalnimi primeri se srečujemo pri nas, na Nizozemskem trikrat premisli, ali je njegovo stanje res tako za življenje nevarno, da ne more počakati do naslednjega dne. Pri nas so bile pred časom žive ideje, da bi ljudje ob obisku nujne medicinske pomoči plačali določen prispevek, a se niso uresničile. Ker so urgentne storitve plačane iz zdravstvenega zavarovanja, jih ljudje množično izkoriščajo tudi zaradi blažjih težav. To bi zdaj radi omejili z doslednejšim izdajanjem računov.
Skoraj 70 odstotkov primerov v desetih slovenskih urgentnih centrih lani je bilo nenujnih. Leto 2014 so med nenujnimi obiskovalci ljubljanske ambulante splošne nujne medicinske pomoči (SNMP) izstopali ljudje, ki niso želeli k osebnemu zdravniku ali tega sploh niso imeli, ljudje s težavami s kostmi, mišicami, infekcijami in vnetji, torej taki, ki bi lahko počakali, da vrata ambulante odpre osebni zdravnik. Ampak zakaj bi, ko pa v SNMP diagnostiko lahko opravijo v enem dnevu in se izognejo dolgim čakalnim dobam za nadaljnjo obravnavo.
Denarna kazen za take primere je sicer dober vzgojni ukrep, a kaj ko z njo ne rešujemo vzrokov težav. Poleg tega pomeni izdajanje računov za že tako preobremenjeno medicinsko osebje dodatno administrativno delo, denar pa je težko izterljiv: ljudje se pritožijo, zneski pa so navadno nižji od stroškov izvršbe.
V uvodu smo omenili primerjavo z Nizozemsko, ki ima po evropskem indeksu uporabnikov zdravstvenega varstva najboljši zdravstveni sistem. Obiskovalcev na urgenci v Assnu torej ni manj samo zaradi denarnih sankcij, ampak zato, ker so ljudje zadovoljni z oskrbo na primarni ravni in na celostno obravnavo ne čakajo po več mesecev. Medtem ko se naše CT-naprave kvarijo, njihove delujejo. Vedo, kaj plačujejo, medtem ko pri nas ni jasno, koliko denarja točno vplačujemo za kaj. Nič čudnega, da Slovence izdani računi dodatno razhudijo.
Leta 1999 so izračunali, da obisk osebnega zdravnik v Angliji zaradi nujne zdravstvene težave stane zavarovalnico 70 funtov, pregled nenujnega pacienta z isto zdravstveno težavo v ambulanti nujne medicinske pomoči pa 170 funtov. Kakšen razkorak je pri tem v Sloveniji, je težko oceniti, saj enote SNMP denar prejemajo po pavšalu, ne po številu obravnavanih pacientov in opravljenih storitvah.
Nekdo, ki je otekel po piku čebele, ali tekač, ki želi, da mu po opravljenem maratonu izmerijo pritisk – tudi s takimi banalnimi primeri se srečujemo pri nas, na Nizozemskem trikrat premisli, ali je njegovo stanje res tako za življenje nevarno, da ne more počakati do naslednjega dne. Pri nas so bile pred časom žive ideje, da bi ljudje ob obisku nujne medicinske pomoči plačali določen prispevek, a se niso uresničile. Ker so urgentne storitve plačane iz zdravstvenega zavarovanja, jih ljudje množično izkoriščajo tudi zaradi blažjih težav. To bi zdaj radi omejili z doslednejšim izdajanjem računov.
Skoraj 70 odstotkov primerov v desetih slovenskih urgentnih centrih lani je bilo nenujnih. Leto 2014 so med nenujnimi obiskovalci ljubljanske ambulante splošne nujne medicinske pomoči (SNMP) izstopali ljudje, ki niso želeli k osebnemu zdravniku ali tega sploh niso imeli, ljudje s težavami s kostmi, mišicami, infekcijami in vnetji, torej taki, ki bi lahko počakali, da vrata ambulante odpre osebni zdravnik. Ampak zakaj bi, ko pa v SNMP diagnostiko lahko opravijo v enem dnevu in se izognejo dolgim čakalnim dobam za nadaljnjo obravnavo.
Lani so na izolski urgenci oskrbeli 50.000 pacientov, v Assnu pa le 16.000. Zakaj? Tudi zato, ker je tam treba storitve plačati.
Denarna kazen za take primere je sicer dober vzgojni ukrep, a kaj ko z njo ne rešujemo vzrokov težav. Poleg tega pomeni izdajanje računov za že tako preobremenjeno medicinsko osebje dodatno administrativno delo, denar pa je težko izterljiv: ljudje se pritožijo, zneski pa so navadno nižji od stroškov izvršbe.
V uvodu smo omenili primerjavo z Nizozemsko, ki ima po evropskem indeksu uporabnikov zdravstvenega varstva najboljši zdravstveni sistem. Obiskovalcev na urgenci v Assnu torej ni manj samo zaradi denarnih sankcij, ampak zato, ker so ljudje zadovoljni z oskrbo na primarni ravni in na celostno obravnavo ne čakajo po več mesecev. Medtem ko se naše CT-naprave kvarijo, njihove delujejo. Vedo, kaj plačujejo, medtem ko pri nas ni jasno, koliko denarja točno vplačujemo za kaj. Nič čudnega, da Slovence izdani računi dodatno razhudijo.
Leta 1999 so izračunali, da obisk osebnega zdravnik v Angliji zaradi nujne zdravstvene težave stane zavarovalnico 70 funtov, pregled nenujnega pacienta z isto zdravstveno težavo v ambulanti nujne medicinske pomoči pa 170 funtov. Kakšen razkorak je pri tem v Sloveniji, je težko oceniti, saj enote SNMP denar prejemajo po pavšalu, ne po številu obravnavanih pacientov in opravljenih storitvah.
