Iz naravnih nesreč se moramo tudi učiti
V požaru na Krasu se je pokazala srčnost in skrb do narave in soljudi, hkrati pa smo leto pozneje ponovno spoznali tradicionalno moč slovenskega gasilstva, policije, vojske ter civilne zaščite, ki se je v tej poplavni nesreči izrednega obsega organizirala po svojih najboljših močeh. Če se je ob ognjenih zubljih vsa Slovenija resnično odrezala, pa pozneje odgovorni niso prisluhnili številnim, ki s(m)o se zavzemali, da bi vsaj del te požgane gmajne aktivirali v dobro lokalnega prebivalstva in Slovenije.
Zaradi zdravega podnebja in bližine večjih mest ima ta del Krasa vse razvojne možnosti, da postane pomembna turistična destinacija, saj ob specifičnih kraških pridelkih, izbornih vinih ter lastni kulinariki lahko ponudi tudi imenitno pokrajino za zmerno pohodništvo in kolesarsko rekreacijo. Za ta razvoj, ki potrebuje sistemske rešitve v načrtovanju primernega kmetijstva, živinoreje z lastnimi produkti in turistično nadgradnjo, preudarnega pogozdovanja, zagotavljanje pitne vode ter ohranjanje značilnih kraških suhih travišč, so na razpolago številni finančni viri, ki bi jih v prid življenju na Krasu veljalo izkoristiti. Z gradnjo hidratne mreže in ustreznih namakalnih zalogovnikov za primer suše oziroma požara ter predvsem spodbudo kmetijski dejavnosti bi bilo to vnetljivo območje tudi manj požarno ogroženo.
Ob sedanji vodni ujmi se je mreža pomoči ponovno izkazala in prijeten je občutek, da se je Slovenija kot en mož zavzela za prizadeta območja. Že s prvim pojavom sonca so bili postavljeni prvi začasni mostovi in življenje se bo ob izdatni delovni in finančni pomoči državljanov kmalu vrnilo v te kraje. V nasprotju s populističnimi medijskimi naslovi o dolgotrajni obnovi in milijardah škode sem prepričan, da smo Slovenci in gospodarstvo zmožni zagotoviti spodobna bivališča in v nekaj mesecih postaviti kakovostne montažne hiše, vrtce in še kaj, obrtniki pa usposobiti večino objektov. Cestna in komunalna podjetja ter Dars bodo prednostno v najkrajšem roku usposobili cestišča, da bodo kraji spet povezani in se bodo lažje začela vsa gradbeno-operativna dela.
Ob suši lanskih razsežnosti me je prijatelj opozoril, da bo za njo prišla velika povodenj. Vse kaže, da bodo na našem majhnem in razgibanem prostoru na sončni strani alpskih vršacev vremenski ekstremni ciklusi pogostejši. V letošnjih poplavah je sreča v nesreči, da je poletje in ne, kakor pred dvema desetletjema v Celju, tik na pragu zime.
Ob nujni obnovi, ki že poteka in rešuje človekov vsakdan, bo morala vlada kmalu postaviti politično in kartelno neodvisen, verodostojen strokovni in finančni kremij za obnovo, okrevanje in razvoj preplavljene Slovenije. Pregledati je treba obstoječe razvojne načrte prizadetih regij, uporabiti, kar je koristnega, in pripraviti interdisciplinarne prostorske akte ter izhodišča za napredno revitalizacijo celotnega območja. Pripraviti za posamezne pokrajine primerne lokacije z načrti za hiše in mostove za vsako regijo posebej, načrte za zanesljivo protipoplavno zaščito in sistem zajema vode, ki bo obenem služil v sušnih obdobjih kot zalogovnik za namakanje kmetijskih območij, tako na primer v Savinjski dolini kot na širnih prekmurskih poljih. Vzdrževanje infrastrukture (pitna voda nam iz vodovodov odteka v zemljo, deževnica pa v morje; vodotoki so zanemarjeni, kanalizacija pušča in tako dalje) nam ne gre od rok in ga je treba – tudi zaradi vse očitnejše nevarnosti poplav – sistemsko, odgovorno in finančno vgraditi v delovanje države.
Prizadete regije morajo zaradi zelo velikih vsot denarja, ki se že stekajo ali obetajo, pridobiti novo vrednost, podobno, kot jo je po potresu doživelo pred pol stoletja Kozjansko. S smiselno obnovo in regulacijo infrastrukture bodo hitro okrevale in obenem bodo pripravljene za napredek. Sprejeti državni proračun velja ohraniti nedotaknjen za razvoj države, sam pa predlagam (nisem edini) dodatni enoodstotni davek, ki bi bil ob predvidenih sredstvih pomoči iz EU in izrednih lastnih prispevkih gospodarstva in posameznikov namenjen izključno razvoju danes prizadetih regij. Če bo njim šlo bolje, bo šlo bolje tudi nam drugim. Če se bomo ponovno odločili (pristojna ministrstva in službe) le za zbiranje denarja brez kratkoročnih in dolgoročnih strokovnih rešitev, bomo podobno kot na pogorelem Krasu izgubili priložnosti, ki nam jih je obsežna vodna ujma nepričakovano ponudila.
V teh dneh so v javnosti že resna kvalificirana znanja o upravljanju z vodotoki in boljšem prostorskem načrtovanju, za katera lahko le upam, da jim bodo pristojni na ravni občin in države prisluhnili, sicer bomo zelo kmalu ugotavljali, da so bila vsa prizadevanja usmerjena le v reševanje trenutne stiske.
