Kaj pa lahko praznujemo na obletnico plebiscita?

To bo predvsem praznovanje najbolj zagretih koroških, avstrijskih nacionalistov.
Fotografija: In ker nimamo kaj praznovati, se tudi slovesnosti ne moremo udeležiti. Pa se je bo udeležil kar velik del slovenske politike, očitno s predsednikom države na čelu. Foto Uroš Hočevar/Delo
Odpri galerijo
In ker nimamo kaj praznovati, se tudi slovesnosti ne moremo udeležiti. Pa se je bo udeležil kar velik del slovenske politike, očitno s predsednikom države na čelu. Foto Uroš Hočevar/Delo

Pisati o dogodku, kako se bo zgodil, en teden prej, preden se bo zgodil, je res malo nenavadno, a pisati s pričujočo vsebino o njem, potem ko se je že zgodil, bi bilo v tem primeru popolnoma brezpredmetno.

Gre za praznovanje koroškega plebiscita v soboto, 10. oktobra. Zgodil se je na ta dan pred stotimi leti. To bo predvsem praznovanje najbolj zagretih koroških, avstrijskih nacionalistov.

Napredna, demokratična Avstrija gleda na ta dogodek precej bolj racionalno, zadržano. V svoji zavestni in še bolj izvenzavestni drži se globoko zaveda, da se slovenski manjšini v Avstriji že celih sto let godi velika krivica. Slovenija, Slovenci tu in onkraj meje pa zato dejansko nimamo kaj praznovati.

Ne moremo praznovati, kljub izjavi koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja, da smo sedaj vsi Evropejci in med nami je vse lepo evropsko urejeno. Da, z njihove strani mogoče, z naše pa zanesljivo ne. Še posebej nimamo kaj praznovati po izjavi našega predsednika države, da je čas, da pustimo preteklost in pogledamo naprej. Da, tudi to velja za Avstrijo, za nas pa zanesljivo ne in še manj za koroške Slovence.

Greh preteklosti je prevelik, da bi samo na prihodnosti vse gradili in ne upoštevali obvez preteklosti. Tudi glede na dokaj defenzivno izjavo Marjana Sturma, manjšinskega politika na Koroškem, da bo bolj napreden in spravljiv tisti, ki bo prvi odnehal, ne tisti, ko bo prvi zmagal, praznovanje ne more biti naša domena. Načelno je to lahko velika človeška resnica, v situaciji pa, ko že sto let zaradi defenzivne politike izgubljaš, je le ta postavljena pod velik vprašaj.

In ker nimamo kaj praznovati, se tudi slovesnosti ne moremo udeležiti. Pa se je bo udeležil kar velik del slovenske politike, očitno s predsednikom države na čelu. In bo ministriral avstrijskemu zmagoslavju. In pri tem naivno mislil, da ministrira 100. obletnici plebiscita, ki je zakoličil mejo med Kraljevino Jugoslavijo in republiko Avstrijo in s tem velik del Slovencev odtrgal od matičnega naroda. Mejo, ki je, je vsem popolnoma jasno, je nespremenljiva.

Praznovali bi torej lahko plebiscit, bili prisotni na proslavi in v imenu sprave legalizirali plebiscit, ki je do Slovencev sicer krut, a je žal legitimen. Spremenljiv pa bi moral biti odnos države Avstrije do slovenske manjšine, pa ni. Tako naš politični vrh dejansko ne bo praznoval plebiscita kot takšnega, temveč bo ministriral temu, da je danes v Avstriji samo še ena desetina Slovencev v primerjavi z dnevom izvedbe plebiscita, kar neizpodbitno kaže na raznarodovalno politiko avstrijske države.

Ministriral bo nespoštovanju Avstrije pri neizvajanju avstrijske državne pogodbe, katera je Avstrijo zavezala k visoki stopnji pravic manjšine in jih le ta v veliki meri ne spoštuje. Predvsem pa bo ministriral nenotifikaciji avstrijske državne pogodbe (prenosu pravic te pogodbe iz države Jugoslavije na državo Slovenijo), ki bi nas umestila v situacijo, da bi bili enakopraven govornik Avstriji v interesu zaščite naše manjšine. In če vsega tega ne bi bilo, če bi država Slovenija pri vsem tem dvignila glavo in svoje legitimne zahteve, bi bilo danes življenje Slovencev v Avstriji precej bolj spodbudno in njihova številčnost precej bolj optimistična.

Tako pa v situaciji, ki jo dopuščamo, nismo enakopraven sogovornik, nismo naredili vsega, kar bi lahko in kar bi morali. In nismo ohranili niti trohice ponosa v enakopravnem dogovarjanju z Avstrijo glede zaščite manjšin. Na praznovanje obletnice plebiscita ne prinašamo nobene lovorove vejice, simbola zmagoslavja, kaj smo naredili za slovensko manjšino, ali zahteve, kaj imamo namen postoriti. Prinašamo samo belo zastavo, našo ponižnost in pripravljenost plesati po avstrijskih notah.

Zato na praznovanju kot ponosen narod, ki naj bi se odkrito in zavzeto boril za del svojega narodovega telesa (da je to čisto potrebna in legitimna pravica, dokazuje borba te iste države Avstrije za pravice svoje manjšine na Južnem Tirolskem v Italiji), nimamo kaj iskati, vsaj z dvignjeno glavo ne!
 

Preberite še:

Komentarji: