Amerikanofilske navlake se še nismo otresli

»Na naslovnicah slovenskih časopisov se je zgodila zanimiva sprememba,« piše pisec kolumne z zgornjim naslovom dr. Aljoša Kravanja.

Skrajni čas je že bil, da se je nekdo lotil te bedaste novotarije. Piščeva razmišljanja so seveda tehtna in velja o njih razmisliti – ampak jaz bi se rad zapičil v to, da se zadnja leta – če ne desetletja – v našem pravopisarstvu kar naprej pojavljajo neke temne, brezimne sile, ki piscem, še zlasti pa časnikarjem, po ne vem čigavem višjem diktatu ukazujejo nekaj novega.

Naj ponazorim z lastno izkušnjo: proti koncu 80. let sem kot dopisnik Dela iz Moskve doživljal, da mi je neka temna sila dosledno spreminjala rusko – in tudi našo domačo – besedo oblast v regijo. Te očitno amerikanofilske navlake se še danes nismo povsem otresli, kljub nekaterim mojim nastopom v javnosti.

Kdo torej diktira, kako je treba kaj pisati, ko gre za tuje pojme ali imena?

Kako zapisati priimek italijanske premierke

V javnosti nastaja vtis, da je glavna inštanca za razsojanje o slovenskem jeziku, še zlasti o pravopisu, pač tisto telo, ki je del Slovenske akademije znanosti in umetnosti. In nič ne bi bilo narobe s tem, če bi res kaj urejali, svetovali, vsaj vodili takšne javne razprave.

Nekoč v gnilem komunizmu je teh razprav bilo ogromno. Se spomnite samo razpravljanja o zabojniku za kontejner?

Kdo oz. kakšni normativni predpisi pa sploh danes urejajo to področje našega skupnega javnega/kulturnega življenja? Ali res ni nihče od plačanih jezikoslovcev dolžan odzvati se, ko nastajajo takšne bedaste jezikovne zagate, kot jo navaja zgoraj navedeni pisec?

Nekoč so mnogi za lepoto jezika zagreti posamezniki to delali iz domoljubne zavzetosti. In seveda brezplačno.

V razmislek tistim, ki naj bi bili v Sloveniji sploh še poklicani – če ne odgovorni – za urejanje novih jezikovnih zadreg.