O aktualnem dogajanju v bančništvu
Že nekaj časa doživljamo velike spremembe, predvsem ekonomske, politične in podnebne. Te se odražajo tudi v bančništvu, katerega delovanje pri nas usmerja Evropska centralna banka (ECB). Kot nekdanji bančni delavec ta dogajanja še vedno spremljam. V tem zapisu želim na kratko predstaviti, kako jih dojemam. Mojim ocenam nekateri verjetno ne bodo pritrdili, bi bil pa vesel, če bi izvedel, v čem se motim.
Najprej naj navedem nekaj številk (njihov vir je Bilten Banke Slovenije), ki kažejo spremembe, ki so v bančništvu nastale v preteklih letih. Primerjal bom skupne bančne vloge prebivalstva in gospodarstva z bančnimi posojili obeh sektorjev. Leta 2010 je bilo takih vlog v vrednosti 22,7 milijarde evrov, posojil pa je bilo 32,7 milijarde evrov, to je 10 milijard več, in to razliko so banke pretežno pokrivale s tujimi posojili. Lani so bile številke zelo drugačne: posojil je bilo za 6,6 milijarde evrov manj kot leta 2010, vlog za 14,5 milijarde več, za vsoto obeh zneskov, to je 21,1 milijarde, pa so se povečali, pogojno rečeno, finančni presežki bank iz domačega poslovanja.
Bančne vloge so torej pretekla leta naraščale veliko hitreje od posojil. Ena od posledic teh sprememb je bilo nižanje obrestnih mer tako za vloge kot za posojila. Tako smo imeli še lani doslej najnižje obrestne mere: za vpogledne vloge (teh je bilo največ) so v večini bank znašale 0,01 odstotka, za posojila pa so le redko presegle 3 odstotke.
Podobne spremembe v gibanju vlog in posojil kot v Sloveniji so se dogajale tudi v ostalih evropskih bankah. V poslovnem bančništvu se zato pojavljajo veliki finančni presežki, ki se jih pretežno hrani v centralnih bankah. ECB je pred leti pri njihovi uporabi uvedla pomembno novost: z njimi se sedaj na veliko financira nakupe nizkoobrestovanih obveznic, ki jih izdajajo države zaradi pokrivanja proračunskih primanjkljajev. Evrosistem (ECB in centralne banke držav z valuto evro) je lani imel pet tisoč milijard evrov naložb v vrednostne papirje.
Kako banke sodelujejo pri proračunskem financiranju države, si oglejmo na primeru Slovenije. Ker več troši, kot zbere denarja z davki, je imela naša država lani že 41,2 milijarde evrov dolgov, to je 9,2 milijarde več kot leta 2015. V istem obdobju so se finančni presežki poslovnih bank (razlika med porastom vlog in posojil) povečali za 9,3 milijarde in pretežni del tega zneska je bil s posredovanjem Banke Slovenije in ECB porabljen za financiranje proračunskega primanjkljaja države.
Ustrezno okolje, da je lahko nastal gornji finančni model, je predvsem dosežek neoliberalizma. Ta je namreč zaslužen za dve relevantni družbeni spremembi. Ena je radikalno znižanje davkov, ki državam vse bolj otežuje financiranje njihove potrošnje. Konkretno: leta 1980 je bila najvišja davčna stopnja na dohodek v ZDA 70 odstotkov, danes je 37 odstotkov, in tej spremembi je sledila večina ostalih držav. Drugi njegov dosežek je močna oslabitev upravljanja držav, predvsem pravne države, kar se med drugim odraža v okrepljeni korupciji raznih oblik, v davčnih oazah in podobnih rešitvah, ki posameznikom omogočajo bogatenje. Obe spremembi največ prispevata k temu, da ima del prebivalstva vse večje finančne presežke, ki povečujejo tudi bančne vloge, države pa so pri financiranju njihove potrošnje vse bolj odvisne od zadolževanja.
Obravnavani finančni model je približno desetletje dobro deloval, dolgoročno pa ni vzdržen. Na neoliberalizmu zasnovano upravljanje držav je namreč vse manj učinkovito, ustvarja pa tudi za večino nesprejemljive socialne razlike. V družbi so zato potrebne resne sistemske spremembe. Ena njihovih posledic bo tudi to, da se finančni presežki v bankah ne bodo več pojavljali, vsaj ne v današnjem obsegu.
Gornji model lahko ogrozijo tudi izjemni dogodki, kakršen je vojna v Ukrajini. Ta povzroča največ škode Ukrajini, a tudi ostala Evropa je in še bo zaradi nje močno prizadeta. Ena njenih posledic je tudi visoka inflacija, ki nas že obremenjuje. Industrijski proizvodi so se namreč lani v Sloveniji podražili kar za 19,6 odstotka, življenjski stroški pa za 8,8 odstotka. V industriji je rast cen povzročila predvsem podražitev energije, kar je posledica vojne. Dražja energija in hrana sta veliko prispevali tudi k rasti življenjskih stroškov, znaten pa je v tem primeru tudi vpliv povečanega tržnega povpraševanja. Slednjega pa ni povzročilo ceneno zadolževanje v bankah, pač pa gre njegova rast predvsem v škodo prihrankov, kar se odraža v spremembah bančnih vlog. Tako so se te lani še povečale za 2,6 milijarde, letos pa je njihova rast že negativna. Namesto finančnih presežkov se bančništvu očitno obetajo finančni primanjkljaji, kar bo med drugim otežilo financiranje tudi sicer vse večjih proračunskih primanjkljajev držav.
ECB poskuša sedanjo inflacijo ukrotiti z višanjem kreditnih obrestnih mer: lani v začetku leta je njena temeljna kreditna obrestna mera znašala 0,25 odstotka, sedaj pa že 4,25 odstotka. Dražitev kreditov je uporaben ukrep, če je inflacija posledica prevelikega tržnega povpraševanja, ki ga podpira poceni zadolževanje. V tem primeru pa je inflacija predvsem posledica dražje energije in tudi drugih težav pri oskrbi, le v enem delu pa jo povzroča dodatno povpraševanje, ki pa se ga financira predvsem v škodo prihrankov. Bodo pa višje kreditne obrestne mere imele nekatere druge učinke. Škodile bodo gospodarski rasti, predvsem pa bodo vsaj kratkoročno prispevale k rasti bančnih obrestnih marž, saj banke za sedaj depozitnih obrestnih mer ne zvišujejo. Bankam se tako letos obetajo izjemno visoki dobički, česar pa ne bomo prav veseli, saj so vse »naše« banke v tuji lasti.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Banke so za delovanje gospodarstva, pa tudi družbe nasploh, zelo pomembne. Svoje poslanstvo pa težko uspešno uresničujejo v tako nestabilnih družbenih razmerah, kot jih doživljamo danes in so predvsem posledica neprimernega političnega upravljanja držav. Pri tem upravljanju je zato prednostno treba opustiti neoliberalne usmeritve in vrednote, od konkretnih aktivnosti pa naj ima ta čas prednost zavzemanje za čimprejšnje končanje vojne v Ukrajini.
