Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

O (zdravniški) stavki in omejevanjih

Stavko, ki jo podpira dosti več zdravnikov, kot je članov Fidesa, podpiram tudi sama.
Na žalost bodo navsezadnje kratko potegnili bolniki, ki delujoče zdravstvo res rabijo, in ne pridejo/ne bodo prišli do pravočasne obravnave, kar je res tragično. Pravočasnost je vsaj pol kvalitete, kar se tiče zdravja. FOTO: Matej Družnik/Delo
Na žalost bodo navsezadnje kratko potegnili bolniki, ki delujoče zdravstvo res rabijo, in ne pridejo/ne bodo prišli do pravočasne obravnave, kar je res tragično. Pravočasnost je vsaj pol kvalitete, kar se tiče zdravja. FOTO: Matej Družnik/Delo
Ksenija Mahkovic Hergouth, Ljubljana
25. 5. 2024 | 05:00
6:45

Ob poudarjanju vlade, da dela v dobro ljudi, se sprašujem, kateri imaginarni ljudje so to. Kot vidimo, to niso podplačani uradniki javne uprave, niso poštarji, niso sodniki ... in seveda nikakor ne zdravniki in bolniki.

Nov način vladnega reševanja stavk je uvedba zakonske prisile za izvajanja obveznih storitev med stavko, ki so tako rekoč obseg normalnega dela. Bistvo stavke kot pritiska prav z izvajanjem manj storitev je tako uničeno. Stavka dandanes postaja popolnoma razvodenel in izpraznjen pojem, in to po zaslugi vlade, ki ima besede o boju za delavce, ljudi, blaginjo stalno na ustih. Besede in obljube so izkazano večinoma prazne.

Zdravniška stavka je brez dvoma mučna za bolnike, mučna pa je tudi za zdravnike in ostale zdravstvene delavce, saj je pomoč in odgovornost za bolnike od študija naprej resnično vgrajena v naša življenja. Zato povzroča izvajanje stavke večini zdravnikov izrazito nelagodje, sploh ker tako dolgo traja. Vendar je tudi zdravništvo poklic, s katerim se pač preživljamo, zato imamo tudi zdravniki kot vsi drugi poklici pravico, da zahtevamo ureditev razmer v zdravstvu, in tudi pravico do boja za pravično vrednotenje našega dela. Občutljive specifike in pomembnost tega poklica za družbo bi morale doprinesti k večjemu družbenemu vrednotenju zdravniškega dela. Priča pa smo ignoriranju, discipliniranju z ukrepi, težko prikriti želji po urejanju našega dela z dekreti.

Nov način vladnega reševanja stavk je uvedba zakonske prisile za izvajanja obveznih storitev med stavko, ki so tako rekoč obseg normalnega dela. Bistvo stavke kot pritiska prav z izvajanjem manj storitev je tako uničeno. FOTO: Leon Vidic/Delo
Nov način vladnega reševanja stavk je uvedba zakonske prisile za izvajanja obveznih storitev med stavko, ki so tako rekoč obseg normalnega dela. Bistvo stavke kot pritiska prav z izvajanjem manj storitev je tako uničeno. FOTO: Leon Vidic/Delo

Stavko, ki jo – sicer res bolj teoretično kot praktično (prav iz prej navedenih razlogov) – podpira dosti več zdravnikov, kot je članov Fidesa, podpiram tudi sama. Razlogi za podporo med zdravniki so gotovo različni. Moji osebni so naslednji:

– ker se načrtno zmanjšuje ugled zdravnikov in zaupanje bolnikov ter potiska zdravnike na rob družbe z namenom, da se njihova vloga omeji na visoko strokovne mezdne delavce, ki praktično nimajo vpliva niti v svojem neposrednem okolju, še manj pa v družbi;

– zaradi očitkov o zaslužkarstvu na račun nekaj več plačila ob neizogibnem prekomernem delu (in za visoko osebno ceno); v bolnici sem sama v 40 letih v dežurstvih preživela več kot 3 leta, pa je bila moja obremenitev z dežurstvi precej zmerna, mnogi pridejo z dežurstvi na 5 in več let (ki se v delovno dobo ne štejejo); vsak poklic ima elito, ki ima dostop do različnih drugih zaslužkov, a samo v zdravstvu se njihov položaj v medijih posplošuje na cel ceh, kar je zelo krivično do glavnine zdravnikov;

– ker se položaj kliničnega zdravnika v zdravstvenem timu načrtno zmanjšuje, odgovornost pa ostaja tako rekoč nedeljeno še vedno na plečih zdravnikov;

– ker je delo zdravnikov v javnem sektorju glede na znanje in odločilno vlogo pri zdravljenju bolnikov in v razmerju do drugih zaposlenih podcenjeno;

– ker se pri zdravnikih delo preko delovnega časa kljub evropskim direktivam, ki ga omejujejo, jemlje kot samo po sebi umevno, zaslužek iz tega pa se zdravnikom celo očita; brez stavke ta problem sploh ne bi prišel v vidno polje odločevalcev;

– ker se v javnem sektorju ne skrbi za motivacijo in ne nagrajuje boljših, bolj delovnih in prodornejših; zmaga princip »poskrbi zase«, ki nekaterim posameznikom res dobro uspeva; kariernih poti, razen akademske (v pretežno prostem času), za klinično delo namreč sploh ni;

– ker mladim zdravnikom želim manj naporno in stresno poklicno življenje, kot je bilo moje in v moji generaciji, kaže pa jim žal slabše;

– ker zdravniški poklic družba kot taka porazno slabo pozna in ga ne razume, mu pa kroji usodo brez enakopravnega ali sploh dialoga.

Zdravniška stavka je brez dvoma mučna za bolnike, mučna pa je tudi za zdravnike in ostale zdravstvene delavce, saj je pomoč in odgovornost za bolnike od študija naprej resnično vgrajena v naša življenja. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Zdravniška stavka je brez dvoma mučna za bolnike, mučna pa je tudi za zdravnike in ostale zdravstvene delavce, saj je pomoč in odgovornost za bolnike od študija naprej resnično vgrajena v naša življenja. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Še beseda o najnovejšem predlogu popolne ločitve dela zdravnikov med javnim in zasebnim sektorjem. Predlog se mi zdi pretiran, gotovo pa so na mestu ustrezna regulacija in pravila igre. Sama koncesionarje absolutno uvrščam v javno zdravstvo, saj izvajajo zdravstvene storitve za plačilo zavarovalnice in so potrebni ter urejeni in učinkoviti. Problem čakalnih dob pa je kompleksen in zdravniki so le en sam faktor v (ne)učinkovitosti sistema, javno pa se jim pripisuje vsa odgovornost, in to zaradi dodatnega privatnega dela, kar je absurd. Res pa je, da se dodatno privatno angažirajo zdravniki (in prav tako sestre), ki so bolj suvereni, manj defenzivni, bolj delovni in morda celo boljši. Ob tem, da pa vse specialnosti nimajo možnosti privatnega dela. Dejavnikov, ki vplivajo na obseg dela v javnem sektorju, je veliko več kot le zdravniški. Tu so prostorske omejitve (število operacijskih dvoran, ambulant), pomanjkanje sester, na kar vplivajo tudi njihovi standardi dela (ki so lahko bolj razkošni kot v razviti tujini ali v privatnem sektorju in obravnav je tudi zato lahko manj).

Izredno so se povečale možnosti, zahteve in pričakovanja populacije pri zdravstveni obravnavi – in to ne le na račun staranja prebivalstva. Gre za zdravstveno osveščenost in tudi za velik obseg pravic (vsaj na papirju), ki jih je prebivalstvo zelo ponotranjilo.

V sedanjem nezaupljivem in nemotiviranem vzdušju se krepi tudi neracionalna in dražja defenzivna medicina, ki terja več posteljnih kapacitet, opreme, zdravil. Zdravstveno osebje lahko nesmotrno porabi zelo veliko vseh resursov – in tu imajo dejansko zdravniki in sestre veliko svobode. Pomanjkanje motivacije ali neživljenjski standardi preprečujejo uvedbo bolj racionalnih načinov dela, kar se v privatnih ustanovah ne dogaja ... In še bi lahko naštevala.

Skratka, če bodo zdravniki zaprti samo v javne ustanove in v vlogo mezdnih delavcev v lasti teh ustanov, ne pričakujem čudeža v obsegu opravljenega dela, bo pa dobljen ideološki boj. Težko se je znebiti vtisa, da samo za to gre, in ne za razumen razmislek. Kot zdravstveni insajderki na koncu svoje poklicne poti se mi zdi to precej nevaren eksperiment. Na žalost bodo navsezadnje kratko potegnili bolniki, ki delujoče zdravstvo res rabijo, in ne pridejo/ne bodo prišli do pravočasne obravnave, kar je res tragično. Pravočasnost je vsaj pol kvalitete, kar se tiče zdravja. Na koncu pa gre tudi v javnem sektorju predvsem za denar, pa naj nam govorijo karkoli.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine