Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

Koliko je vreden zdravnik?

Recimo enkrat bobu bob – dejstvo je, da je zdravnik najpomembnejši člen v kliničnem zdravstvenem timu.
Zdravnik je najtežje nadomestljiv in v resnici za družbo dragocen (ne pa sovražnik), kar danes v pomanjkanju mnogih profilov zdravnikov, najbolj pa trenutno družinskih, ko bijemo plat zvona, vidimo vsak dan znova. FOTO VORANC VOGEL
Zdravnik je najtežje nadomestljiv in v resnici za družbo dragocen (ne pa sovražnik), kar danes v pomanjkanju mnogih profilov zdravnikov, najbolj pa trenutno družinskih, ko bijemo plat zvona, vidimo vsak dan znova. FOTO VORANC VOGEL
Ksenija Mahkovic Hergouth,Ljubljana
31. 12. 2022 | 05:00
8:48

Pred 15 leti sem kot vodja anesteziološkega oddelka moledovala nadrejene za vsaj enega dodatnega anesteziologa, saj večkrat nisem vedela, kako naj nas razporedim, da bodo pokrita vsa delovišča (mimogrede, delovišče je naš utečeni izraz brez namena slabšalnosti). Načrtovane operacije in vse drugo je bilo treba izpeljati ne glede na vse. Nas pa je bilo enostavno premalo, saj se je obseg dela stalno večal.

Kvadraturo kroga sem reševala tako, da sem najprej sebi in najbolj požrtvovalnim kolegom naložila več dela, kar je pomenilo tudi delno prekrivanje delovišč in zato tudi večje tveganje, odgovornost in zato določeno stisko, včasih tudi do roba solza. Končno je bila zaposlitev novega anesteziologa odobrena in na razpis se je javil strokovno nadpovprečen, izkušen in umirjen kolega, ki se je v UKC kot le neko kolesce v ogromnem mehanizmu počutil slabo in bil najbrž prevečkrat izigran. Tako je za dokaz, da je res nekaj vreden in cenjen strokovnjak prav on osebno (saj plača tako in tako je, kakršna je, tu in tam), postavil pogoj, da dobi svoje parkirišče, ki ga je potreboval. Seveda sem se takoj strinjala in bila prepričana, da bodo moji nadrejeni to razumeli in mu ugodili. Imela sem še živ spomin, kako dobro se je meni zdelo, ko sem kot mlada anesteziologinja ob menjavi službe iz ozke kovinske garderobne omarice v neuglednem prostoru ob stopnišču, ki mi je edina pripadala ob najmanj štiridesetih enakih omaricah, napredovala do stare mize s stolom v podstrešni sobici prastare hiše. Prvič sem se v službi začutila nekaj vredno kot konkretna zdravnica, ki ni le potrebni strokovni inventar.

Kolegu vodstvo bolnišnice parkirišča na mojo veliko zaprepadenost ni odobrilo, ker mu po njihovem ni pripadalo, ne glede na naše razmere – in on ni prišel. Šlo mu je pač za odnos, ki ga je na ta način »stestiral« kot nič boljšega, kot ga je že poznal. Ko sem v hudi stiski spraševala, kaj naj sedaj naredim, je direktorica brezčutno odgovorila: »Dajte nov razpis.« Kaj bo v vmesnih mesecih kadrovske stiske z našo ekipo, z mano ..., pa če se tak, ki ničesar ne zahteva, ne javi, je ni niti najmanj zanimalo. Takrat in še večkrat kasneje sem ugotovila, da vodstev zavodov ne zanima, kaj konkretno, kako in v kakšnih pogojih zdravniki (in drugi) sploh delamo, in da je lahko parkirišče zelo dober indikator za ugotavljanje pravega statusa oz. vrednosti zdravnika v službi in družbi. Parkirišča, ki jih je seveda vedno premalo, so (bila) z dokaj natančno uravnilovko porazdeljena med vse poklicne skupine in seveda med vse kakršne koli šefe. Zdravnik kot tak, niti njegova kvaliteta ni tu igrala absolutno nobene vloge. In kot vemo iz družbene klime do zdravnikov, je tako še danes. Povej mi, kje parkiraš, in povem ti, kdo si. No, razlika morda je, saj pred 15 leti je bilo navadno parkirišče prevelik bonus za dobrega zdravnika, danes pa smo s tem odnosom družbe prišli tako daleč, da tudi ponujanje stanovanj morda ne bo dovolj, da bi zdravnik prišel.

Upam, da bo vendarle nastopil čas, ko si bo zdravnik zaslužil parkirišče. FOTO BOŠTJAN FON
Upam, da bo vendarle nastopil čas, ko si bo zdravnik zaslužil parkirišče. FOTO BOŠTJAN FON

Če skozi to prizmo odnosa do zdravnika pogledamo bolnika, vidimo, da je zelo prikrajšan, da nikakor ni v centru sistema, saj izgublja zdravnika, ki ga potrebuje. Recimo enkrat bobu bob – dejstvo je, da je zdravnik najpomembnejši člen v kliničnem zdravstvenem timu in od zdravnika je bolnikovo zdravje daleč najbolj odvisno, čeprav seveda ne more delati sam in so vsi njegovi sodelavci vsega spoštovanja vredni. Dejstvo je, da je zdravnik v zdravstvenem timu tudi daleč najbolj izobražen in najbolj kvalitetno izobražen, da je najbolj zakonsko in etično odgovoren, da imajo njegove odločitve konkretne posledice za bolnike, kar za druge v timu velja v bistveno manjši meri. In iz vsega povedanega sledi, da je zdravnik najtežje nadomestljiv in v resnici za družbo dragocen (ne pa sovražnik), kar danes v pomanjkanju mnogih profilov zdravnikov, najbolj pa trenutno družinskih, ko bijemo plat zvona, vidimo vsak dan znova.

Za dobro bolnikov je zato treba poskrbeti za zdravnike, jim prisluhniti in jih slišati. Gotovo ne bodo govorili le o plačah, čeprav pa je iz razlogov, ki sem jih navedla prej, edino higienično, da plačilo ni le simbolično večje (kaj šele celo manjše od drugih zdravstvenih skupin). S pozivom prisluhniti ne mislim toliko na zdravniško elito, zdravnike predstojnike klinik, bolnišnic itd. ..., ker so ti pogosto že odtujeni od zdravniške realnosti v zvezi s kliničnim delom, imajo pa dostop do različnih dodatnih zaslužkov in privilegijev ter so zelo odvisni od politike in je vprašanje, koliko so naklonjeni spremembam. Mediji pa ravno z navajanjem zaslužkov tega sloja zdravnikov zavajajo javnost, in to ob prav vsaki priliki, ko pride do zdravniških zahtev (namenoma?). Slika, ki jo kažejo, je daleč od reprezentativnega vzorca za naš ceh. Masa zdravnikov, na katerih v resnici sloni slovensko javno zdravstvo, zasluži bistveno manj in pogosto dela v slabih delovnih pogojih, dodatno delo v dežurstvih pa je trd zaslužek in naberejo se leta odsotnosti od doma, ki imajo prav za vsakega zdravnika večjo ali manjšo osebno ceno. V javnosti, kjer smo že leta prikazovani na različne slabe načine, se tudi povsem spregleda vse dobro, kar naredi zdravstvo za prebivalstvo, in pokažejo mnoge statistike, spregleda se dejstvo, da večino zdravništva že vrsto let predstavljajo ženske, ki v še precej patriarhalni družbi tudi težje vzpostavijo ustrezno poklicno hierarhijo, so večinoma že srednjeletne, celo starejše, pogosto zgarane in z zelo povprečno (ne)udobnim življenjem, obremenjenim s službo, zahtevnimi delovniki, strokovnimi izobraževanji, domom, družino ...

Za dobro bolnikov je zato treba poskrbeti za zdravnike, jim prisluhniti in jih slišati. Gotovo ne bodo govorili le o plačah ... FOTO VORANC VOGEL DELO
Za dobro bolnikov je zato treba poskrbeti za zdravnike, jim prisluhniti in jih slišati. Gotovo ne bodo govorili le o plačah ... FOTO VORANC VOGEL DELO

Ob tej realnosti današnji mladi zdravniki izgubijo iluzije o svojem položaju dosti prej, kot so jih naše generacije, in tak obet »kariere«, ki to ni, vedno bolj zavračajo. Medicino za študij pač izberejo nadpovprečno sposobni, delovni in ambiciozni mladi ljudje in so nato razočarani, mladostni zagon pa prevečkrat hitro ubit. Njim bo treba ponuditi drugačen sistem, da bodo vanj prihajali in ostali. V tem trenutku jih bremenijo tudi velike delovne obremenitve, ki jim pogosto še niso kos, kar se dogaja zaradi pomanjkanja kadra, pa tudi zaradi včasih izkoriščanja od starejših kolegov, kar še povečuje delovni stres, po drugi strani pa ni redko bolj slabo prenašanje znanja in prepuščenost mladih samim sebi. Zdravniško delo je v večini specializacij stresno in ga ni lahko zdržati vso kariero. Pride do zasičenosti in utrujenosti. Nekateri zdravniki tudi ne prenašajo najbolje bremena velike odgovornosti, ki se nam vcepi že med študijem, in so lahko pretirano zaskrbljeni, da bi se jim zgodila strokovna napaka, se zato opirajo na neracionalno defenzivno medicino in jih delo tudi bolj izčrpa, kar lahko vodi do bežanja od kliničnega dela. V kolektive se tako vnašajo napetosti in medsebojna preigravanja. V neurejenem, razpadajočem sistemu, kot je sedaj, pa so zdravi in kolegialni odnosi marsikje še dodatno porušeni.

Zdravniki so kljub vsem svojim težavam bistvena valuta našega zdravstva. Če bo v center sistema postavljen dvojec bolnik – zdravnik, vsi drugi pa njuni nujni sateliti, ki ju suportirajo, bomo lahko dosegli tudi cilj – to je časovno ter strokovno optimalno reševanje zdravstvenih problemov bolnikov. A za ta cilj je zdravnikom kot vsem zdravstvenim delavcem treba najprej omogočiti in potem od njih tudi bolj dosledno zahtevati profesionalnost. Jaz osebno ne dojemam svojega dela kot poslanstva, ker je moj poklic bazično moje sredstvo za preživljanje, želim le pogoje za dobro profesionalno delo. Tudi sočutja, ki ga čutim do bolnikov, mi sama fraza »poslanstvo« pač ne da, lahko pa mi z njo družba poskuša odrekati pravično plačilo.

Upam, da bo vendarle nastopil čas, ko si bo zdravnik zaslužil parkirišče.

  

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine