Pravica do fotokopiranja ni brezplačna
Rad bi opozoril na področje, ki formalno je urejeno, dejansko pa ne: govorim o nadomestilu za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del.
Odpri galerijo
Sazor ima od leta 2007 licenco, da pobira to nadomestilo od fotokopiranja avtorsko zaščitenih del. Foto Blaž Samec
Navezujem se na stavek predsednika DSP Dušana Merca v Pismu ministru za kulturo (Delo, 25. marca, stran 10), ki med drugim pravi: Pisatelji oziroma avtorji ne prosimo nobene pomoči; ta kritični čas terja, da se nam zagotovi korektno plačilo stvari, ki so že opredeljene, bile že pogosto predstavljene in vedno preslišane. Rad bi opozoril na področje, ki formalno je urejeno, dejansko pa ne, in smo avtorji prikrajšani za resne zneske, ki nam pripadajo. Govorim o nadomestilu za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del.
Sazor (Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja) ima od leta 2007 licenco, da pobira to nadomestilo od fotokopiranja. Trajalo je deset let, da je končno prišlo do sporazuma s šolstvom. Šole plačujejo pavšalni znesek dva evra letno na učenca za to, da pridobijo pravico do fotokopiranja avtorsko zaščitenih del. Tako pridobljenih približno 0,5 milijona evrov se deli med avtorje in založnike. Če bi pobiranje tega denarja pošteno teklo od leta 2007, bi avtorji in založniki prejeli pet milijonov evrov; ta denar jim pripada, a so se pogajalci na šolski strani deset let uspešno sprenevedali. (Če bi šolstvo plačevalo toliko, kot na primer plačuje v Avstriji, in če upoštevamo razliko v BDP obeh držav, bi bil v Sloveniji primerljiv znesek šest evrov.)
V dveh tretjinah evropskih (urejenih) držav pravico do fotokopiranja avtorsko zaščitenih del plačuje tudi gospodarstvo. Največ plačujejo farmacevti in odvetniki, transportna podjetja seveda manj. V Švici v povprečju pavšalni znesek plačila znaša štiri evre na zaposlenega na leto. Slovenska ocena je, da bi pri pavšalu dva evra na leto vsota, ki bi pripadla avtorjem in založnikom, znašala približno 1,2 milijona evrov. Od časa, ko bi gospodarstvo moralo začeti plačevati nadomestilo za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del, pa do danes avtorji in založniki niso prejeli 15 milijonov evrov.
Pogajanja z gospodarstvom še vedno tečejo, vsak dan pa seveda prinese nove razloge za zavlačevanje, zdaj, denimo, koronavirus. Gospodarstvo, ki ves čas poudarja potrebo po višanju dodane vrednosti, po uporabi znanja, zavrača/zavlačuje osnovni korak pri spoštovanju intelektualnega dela.
Pogajanja z univerzami pri nas so zašla v slepo ulico, saj je delovna skupina rektorske konference ugotovila, da se na fakultetah po Sloveniji ne fotokopira; tudi po tem smo evropski čudež. Sazor pa za zdaj nima kapacitet, da bi to trditev preveril na sodišču. Od tod trditev predsednika Merca, na katero se sklicujem, da avtorji ne potrebujemo pomoči, zahtevamo le plačilo za to, kar nam pripada.
Ko v Evropi govorimo o helikopterskem denarju in ko vlada (hvalevredno, da ne bo nesporazuma!) išče pomoč za samozaposlene in vse ostale, ki jih je udarila epidemija, bi lahko del denarja (resnici na ljubo res ne gre za nedosegljive zneske) namenila za vsaj delno poplačilo neizplačanega, da ne rečem grobo, avtorjem in založnikom doslej ukradenega denarja.
Zakaj ne bi MGRT intervencijsko dodelilo Sazorju pet milijonov evrov za nazaj ter s svojo avtoriteto pomagalo, da gospodarska zbornica (končno) sklene sporazum za pravico do uporabe intelektualnega dela, ki ga zajema iz najrazličnejših avtorsko zaščitenih gradiv? Sazor ima oblikovan dober model razdeljevanja denarja med avtorje in založnike in bi bilo tako enkratno poplačilo brez težav korektno razdeljeno.
Sazor (Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja) ima od leta 2007 licenco, da pobira to nadomestilo od fotokopiranja. Trajalo je deset let, da je končno prišlo do sporazuma s šolstvom. Šole plačujejo pavšalni znesek dva evra letno na učenca za to, da pridobijo pravico do fotokopiranja avtorsko zaščitenih del. Tako pridobljenih približno 0,5 milijona evrov se deli med avtorje in založnike. Če bi pobiranje tega denarja pošteno teklo od leta 2007, bi avtorji in založniki prejeli pet milijonov evrov; ta denar jim pripada, a so se pogajalci na šolski strani deset let uspešno sprenevedali. (Če bi šolstvo plačevalo toliko, kot na primer plačuje v Avstriji, in če upoštevamo razliko v BDP obeh držav, bi bil v Sloveniji primerljiv znesek šest evrov.)
V dveh tretjinah evropskih (urejenih) držav pravico do fotokopiranja avtorsko zaščitenih del plačuje tudi gospodarstvo. Največ plačujejo farmacevti in odvetniki, transportna podjetja seveda manj. V Švici v povprečju pavšalni znesek plačila znaša štiri evre na zaposlenega na leto. Slovenska ocena je, da bi pri pavšalu dva evra na leto vsota, ki bi pripadla avtorjem in založnikom, znašala približno 1,2 milijona evrov. Od časa, ko bi gospodarstvo moralo začeti plačevati nadomestilo za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del, pa do danes avtorji in založniki niso prejeli 15 milijonov evrov.
Pogajanja z gospodarstvom še vedno tečejo, vsak dan pa seveda prinese nove razloge za zavlačevanje, zdaj, denimo, koronavirus. Gospodarstvo, ki ves čas poudarja potrebo po višanju dodane vrednosti, po uporabi znanja, zavrača/zavlačuje osnovni korak pri spoštovanju intelektualnega dela.
Pogajanja z univerzami pri nas so zašla v slepo ulico, saj je delovna skupina rektorske konference ugotovila, da se na fakultetah po Sloveniji ne fotokopira; tudi po tem smo evropski čudež. Sazor pa za zdaj nima kapacitet, da bi to trditev preveril na sodišču. Od tod trditev predsednika Merca, na katero se sklicujem, da avtorji ne potrebujemo pomoči, zahtevamo le plačilo za to, kar nam pripada.
Ko v Evropi govorimo o helikopterskem denarju in ko vlada (hvalevredno, da ne bo nesporazuma!) išče pomoč za samozaposlene in vse ostale, ki jih je udarila epidemija, bi lahko del denarja (resnici na ljubo res ne gre za nedosegljive zneske) namenila za vsaj delno poplačilo neizplačanega, da ne rečem grobo, avtorjem in založnikom doslej ukradenega denarja.
Zakaj ne bi MGRT intervencijsko dodelilo Sazorju pet milijonov evrov za nazaj ter s svojo avtoriteto pomagalo, da gospodarska zbornica (končno) sklene sporazum za pravico do uporabe intelektualnega dela, ki ga zajema iz najrazličnejših avtorsko zaščitenih gradiv? Sazor ima oblikovan dober model razdeljevanja denarja med avtorje in založnike in bi bilo tako enkratno poplačilo brez težav korektno razdeljeno.
