Primerjava: potniški promet v Gradcu in Ljubljani
Ljubljanski mestni avtobusi vozijo kar pogosto ob delavnikih, podnevi in do začetka poletja, po osmi, deveti zvečer pa je najbolje ostati kar doma.
Odpri galerijo
FOTO Voranc Vogel
V Delu sem 27. februarja prebrala članek z naslovom Graški recept za učinkovit javni promet. Ljubljanski potniški promet doživljam in velikokrat ob njem trpim še iz časov trolejbusov, ko smo ob neredkih izpadih elektrike obstali, pa preko tistih dni, ko otroškega vozička s hčerko nisem mogla spraviti »na krov« avtobusa drugače kot razstavljenega – in do svojega sedanjega upokojenskega statusa, ko so vozila boljša, vozni red pa slabši kot nekoč.
Za april napovedana podražitev posamičnih vozovnic, ki gre vštric z manj pogostimi vožnjami (sic!), se mi ne zdi modra poteza, če želi LPP res pritegniti več potnikov. Dvomim, da bodo letne vozovnice popularne: tisti, ki bi lahko plačal 365 oziroma upokojenskih 220 evrov vnaprej, se verjetno vozi z avtom, pa tudi neozdravljiv optimist je najbrž, če ne pomisli na bolezen, dopust itd, ko se ne bo mogel voziti z avtobusom. Seveda se morda motim.
Sama sem seveda vesela (in še kako!) nizkopodnih in okolju prijaznejših avtobusov, toda glavna mi je vendarle pogostnost voženj. Zavedam se, da je LPP v primerjavi s prevozi v drugih slovenskih mestih na zavidljivi višini, primerjava z drugimi evropskimi mesti pa je za Ljubljano manj ugodna. Vsekakor je najbolj umestna primerjava z avstrijskim Gradcem, ki nam je po številu prebivalcev blizu. Za razliko od Ljubljane ima Gradec odlično vzdrževane tramvajske proge, ki v kombinaciji z avtobusi in vlaki različnih kategorij skrbijo za kakovosten javen prevoz. Tam ni nikomur prišlo na misel, da bi (kot so to storili ljubljanski veljaki v socialističnih časih) dal odstraniti oziroma zaliti tramvajske tračnice. Tudi železniški promet, na katerega se mestni tako dobro navezuje, je na Avstrijskem, za razliko od Slovenije, od časov rajnkega Franca Jožefa zelo napredoval. Tovrstne povezave pri nas sicer obstajajo, vendar so še v povojih.
Ljubljanski mestni avtobusi vozijo kar pogosto ob delavnikih, podnevi in do začetka poletja. Konec tedna, po osmi, deveti zvečer ali poleti pa je najbolje, da ostaneš kar doma oziroma sedeš na kolo. Tudi če si omisliš vozni red, se ta tako pogosto spreminja, da si velikokrat obsojen(a) na dolgotrajno čakanje. Opazila sem, da se vozniki ravnajo po voznem redu bolj približno in včasih že od začetne do naslednje postaje pridelajo zamudo. Drugič pa spet bezljajo skozi postaje brez ustavljanja. Kolikor vem, so po drugih evropskih mestih obvezne postaje, pa tiste »po želji«, ko je treba voznika opozoriti, da izstopaš. No, pri nas je vse »po želji«, bolj po balkansko. Nekateri vozniki s svojim sunkovitim zaviranjem ogrožajo varnost potnikov, posebno tistih, ki nismo več poskočni najstniki. Treba pa je seveda povedati, da so drugi vozniki bolj obzirni in imajo več občutka za potnike in za vozilo.
V vašem članku omenjate Borisa Gombača, raziskovalca na ljubljanskem prometnem inštitutu, ki trdi, da temelji vsak resen mestni promet na podzemni železnici, obenem pa »odkrito priznava, da ne uporablja storitev javnega mestnega prometa«. Podzemna železnica je krasna stvar za Dunaj s skoraj dvema milijonoma prebivalcev ... V primeru, da bi se v tak projekt spustili v Ljubljani, bi verjetno prinesel največ koristi tistim, ki bi s svojimi žepi prestrezali državna in evropska sredstva, če pa bi ga kdaj končali, bi bil nekakšen novi TEŠ 6, slabo premišljen in nerentabilen.
Gotovo pa potrebujemo ljudi, ki bi brez fige v žepu poskušali izboljšati naš mestni promet, ljudi, ki bi tudi s svojim zgledom kazali, da je mestni promet zaželen, uporaben in koristen, ne pa, da samo tekmujejo, kdo bo imel daljše, bolj luksuzno, bolj potratno osebno vozilo. S tem imam v mislih tudi naše politike, župana, poslance ... Kajti glavna ovira za prihodnost javnega prometa pri nas je prav v glavah ljudi, ki so jih vzgojili tako, da že od malega hlepijo po svojem avtomobilu, ki jim postane (poleg mobilca) številka ena v življenju.
V čem so v Gradcu boljši od Ljubljane?
Za april napovedana podražitev posamičnih vozovnic, ki gre vštric z manj pogostimi vožnjami (sic!), se mi ne zdi modra poteza, če želi LPP res pritegniti več potnikov. Dvomim, da bodo letne vozovnice popularne: tisti, ki bi lahko plačal 365 oziroma upokojenskih 220 evrov vnaprej, se verjetno vozi z avtom, pa tudi neozdravljiv optimist je najbrž, če ne pomisli na bolezen, dopust itd, ko se ne bo mogel voziti z avtobusom. Seveda se morda motim.
Sama sem seveda vesela (in še kako!) nizkopodnih in okolju prijaznejših avtobusov, toda glavna mi je vendarle pogostnost voženj. Zavedam se, da je LPP v primerjavi s prevozi v drugih slovenskih mestih na zavidljivi višini, primerjava z drugimi evropskimi mesti pa je za Ljubljano manj ugodna. Vsekakor je najbolj umestna primerjava z avstrijskim Gradcem, ki nam je po številu prebivalcev blizu. Za razliko od Ljubljane ima Gradec odlično vzdrževane tramvajske proge, ki v kombinaciji z avtobusi in vlaki različnih kategorij skrbijo za kakovosten javen prevoz. Tam ni nikomur prišlo na misel, da bi (kot so to storili ljubljanski veljaki v socialističnih časih) dal odstraniti oziroma zaliti tramvajske tračnice. Tudi železniški promet, na katerega se mestni tako dobro navezuje, je na Avstrijskem, za razliko od Slovenije, od časov rajnkega Franca Jožefa zelo napredoval. Tovrstne povezave pri nas sicer obstajajo, vendar so še v povojih.
Ljubljanski mestni avtobusi vozijo kar pogosto ob delavnikih, podnevi in do začetka poletja. Konec tedna, po osmi, deveti zvečer ali poleti pa je najbolje, da ostaneš kar doma oziroma sedeš na kolo. Tudi če si omisliš vozni red, se ta tako pogosto spreminja, da si velikokrat obsojen(a) na dolgotrajno čakanje. Opazila sem, da se vozniki ravnajo po voznem redu bolj približno in včasih že od začetne do naslednje postaje pridelajo zamudo. Drugič pa spet bezljajo skozi postaje brez ustavljanja. Kolikor vem, so po drugih evropskih mestih obvezne postaje, pa tiste »po želji«, ko je treba voznika opozoriti, da izstopaš. No, pri nas je vse »po želji«, bolj po balkansko. Nekateri vozniki s svojim sunkovitim zaviranjem ogrožajo varnost potnikov, posebno tistih, ki nismo več poskočni najstniki. Treba pa je seveda povedati, da so drugi vozniki bolj obzirni in imajo več občutka za potnike in za vozilo.
V vašem članku omenjate Borisa Gombača, raziskovalca na ljubljanskem prometnem inštitutu, ki trdi, da temelji vsak resen mestni promet na podzemni železnici, obenem pa »odkrito priznava, da ne uporablja storitev javnega mestnega prometa«. Podzemna železnica je krasna stvar za Dunaj s skoraj dvema milijonoma prebivalcev ... V primeru, da bi se v tak projekt spustili v Ljubljani, bi verjetno prinesel največ koristi tistim, ki bi s svojimi žepi prestrezali državna in evropska sredstva, če pa bi ga kdaj končali, bi bil nekakšen novi TEŠ 6, slabo premišljen in nerentabilen.
Gotovo pa potrebujemo ljudi, ki bi brez fige v žepu poskušali izboljšati naš mestni promet, ljudi, ki bi tudi s svojim zgledom kazali, da je mestni promet zaželen, uporaben in koristen, ne pa, da samo tekmujejo, kdo bo imel daljše, bolj luksuzno, bolj potratno osebno vozilo. S tem imam v mislih tudi naše politike, župana, poslance ... Kajti glavna ovira za prihodnost javnega prometa pri nas je prav v glavah ljudi, ki so jih vzgojili tako, da že od malega hlepijo po svojem avtomobilu, ki jim postane (poleg mobilca) številka ena v življenju.
