Šele v vojni bomo cenili našo domačo hrano

Koliko življenj in težjih invalidnosti je vreden en jezni, lačni medved?

Volk je strasten lovec; ko skoči med trop drobnice, kolje, ne zaradi lakote, dokler ne pokonča vseh ovčic, kozic, ali dokler se ne upeha ali dokler ga kaj ne prežene.

Kot je zamisel v zakonu, naj bi lastnik ne zelo velikega tropa nabavil in vzdrževal dva ali tri dovolj močne in prav vzgojene pse. Vsakega izmed več potrebnih pašnikov posebej naj bi ogradil s spodaj dovolj tesno in zgoraj visoko ograjo ter z električnim pastirjem.

Prevelik strošek! Lastnik tropa raje vse opusti, naj plevel in drugo zaraste v »divjino«.

Dokler ni sile (v vojni), Slovenija lahko uvozi vse vrste mesa, pa tudi zelenjavo. Imamo daleč premalo prehranske samozadostnosti.

Država strokovnjakom ne naroči načrtov, razvojno ne predfinancira magistralnih vodovodov za (kapljično) namakanje območij za kmetijsko in sadjarsko pridelavo – to in drugo je prepuščeno stihiji.

Ni pričakovati, da bodo vsi izkazali interes, da se takoj priključijo, vendar mora biti takoj dana možnost odjema iz hidrantov preko digitalno opremljenih vodomerov (kot že drugod po svetu).

Naše kmetijstvo je deležno premalo podpore.

***

Marijan Koželj, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.