Sporočilnost največjih kolesarskih dirk
Nesporna je skupna ugotovitev, da tri kolesarske dirke seveda vsaka po svoje sporočajo, da kjer je volja, je tudi pot.
Odpri galerijo
Boris Leskovec: »Spremljanje Tour de Francea je bilo tudi prisrčno »vabilo« za obisk Francije, njenih mest, vasi in čudovite kulturne krajine.« Foto Reuters
Zaradi izjemnih uspehov slovenskih kolesarjev v zadnjih letih sem s posebnim zanimanjem po televiziji spremljal vse letošnje večje kolesarske dirke: Giro d'Italia, Tour de France in Vuelto.
S tekmovalnega vidika sta bila za kolesarske navdušence v Sloveniji še posebej zanimivi prva in zadnja. Pri obeh je bil v krogu vodilnih in favoritov naš Primož Roglič. Na kolesarski dirki Giro d'Italia je bilo možno ugotoviti, kako lahko usodno naključje kreira vrstni red v generalni uvrstitvi – padec, poškodba, nepozornost ali nesposobnost sotekmovalcev v lastni ekipi ali neažurno ukrepanje spremljajoče ekipe. Vse omenjeno je prav gotovo vplivalo na to, da Primož Roglič ni zmagal že na prvi večji mednarodni kolesarski dirki, na Giru po Italiji.
Spremljanje dirke po Franciji je bilo zame izjemno zanimivo, čeprav ne toliko s tekmovalnega vidika, saj slovenski kolesarji niso bili v vlogi favoritov, Primož Roglič se omenjene dirke iz različnih razlogov sploh ni udeležil. Velik del več kot 20 etap je spremljalo televizijsko snemanje iz helikopterja. Tudi laiku je bilo možno ugotoviti, da je pokrajina ob trasi dirke izjemno naravno in kulturološko zanimiva, še več, sam sem bil navdušen nad skladnim urbanizmom francoskih mest in rurizmom francoskih vasi, v primerjavi s Slovenijo, ki je krajinsko precej onesnažena, arhitektura pa ponekod tudi prepotentna. Ni kaj, spremljanje Tour de Francea je bilo tudi prisrčno »vabilo« za obisk Francije, njenih mest, vasi in čudovite kulturne krajine.
Še posebej sem bil fasciniran nad izjemnim uspehom slovenskih kolesarjev na kolesarski dirki po Španiji, Vuelti 2019: ta traja 21 etap, skoraj en mesec, v dolžino meri približno 3272 kilometrov, kolesarji pa morajo premagati višinsko razliko 55.367 kilometrov (za primerjavo: to je dolžina od Ljubljane do Aten in nazaj) ter višinsko razliko za 20 Triglavov! Še več, Primož Roglič je na tej dirki premagal drugouvrščenega Alejandra Velverdeja za 2.33 minute, odličnega tretjeuvrščenega Slovenca Tadeja Pogačarja pa za 2.55 minute, kar pomeni na celotni trasi oba za približno 1,5 km! Ni kaj, znanstvena fantastika ali dosežek, vreden vpisa v Guinessovo knjigo rekordov.
Sporočilnost omenjenega dosežka je tudi, kaj vse zmore(ta) posameznika dežele na sončni strani Alp zunaj vpliva institucionalnih državnih birokratskih in upravljavskih struktur in kaj vse bi bilo možno doseči na kolektivni ravni, če bi bile možnosti in ustvarjeni pogoji za to.
Nesporna je skupna ugotovitev, da vse tri omenjene kolesarske dirke seveda vsaka po svoje sporočajo, da kjer je volja, je tudi pot, ter da so pozitivni vzori vredni posnemanja.
S tekmovalnega vidika sta bila za kolesarske navdušence v Sloveniji še posebej zanimivi prva in zadnja. Pri obeh je bil v krogu vodilnih in favoritov naš Primož Roglič. Na kolesarski dirki Giro d'Italia je bilo možno ugotoviti, kako lahko usodno naključje kreira vrstni red v generalni uvrstitvi – padec, poškodba, nepozornost ali nesposobnost sotekmovalcev v lastni ekipi ali neažurno ukrepanje spremljajoče ekipe. Vse omenjeno je prav gotovo vplivalo na to, da Primož Roglič ni zmagal že na prvi večji mednarodni kolesarski dirki, na Giru po Italiji.
Spremljanje dirke po Franciji je bilo zame izjemno zanimivo, čeprav ne toliko s tekmovalnega vidika, saj slovenski kolesarji niso bili v vlogi favoritov, Primož Roglič se omenjene dirke iz različnih razlogov sploh ni udeležil. Velik del več kot 20 etap je spremljalo televizijsko snemanje iz helikopterja. Tudi laiku je bilo možno ugotoviti, da je pokrajina ob trasi dirke izjemno naravno in kulturološko zanimiva, še več, sam sem bil navdušen nad skladnim urbanizmom francoskih mest in rurizmom francoskih vasi, v primerjavi s Slovenijo, ki je krajinsko precej onesnažena, arhitektura pa ponekod tudi prepotentna. Ni kaj, spremljanje Tour de Francea je bilo tudi prisrčno »vabilo« za obisk Francije, njenih mest, vasi in čudovite kulturne krajine.
Primož Roglič se Tour de France iz različnih razlogov ni udeležil. Foto Jure Eržen
Še posebej sem bil fasciniran nad izjemnim uspehom slovenskih kolesarjev na kolesarski dirki po Španiji, Vuelti 2019: ta traja 21 etap, skoraj en mesec, v dolžino meri približno 3272 kilometrov, kolesarji pa morajo premagati višinsko razliko 55.367 kilometrov (za primerjavo: to je dolžina od Ljubljane do Aten in nazaj) ter višinsko razliko za 20 Triglavov! Še več, Primož Roglič je na tej dirki premagal drugouvrščenega Alejandra Velverdeja za 2.33 minute, odličnega tretjeuvrščenega Slovenca Tadeja Pogačarja pa za 2.55 minute, kar pomeni na celotni trasi oba za približno 1,5 km! Ni kaj, znanstvena fantastika ali dosežek, vreden vpisa v Guinessovo knjigo rekordov.
Sporočilnost omenjenega dosežka je tudi, kaj vse zmore(ta) posameznika dežele na sončni strani Alp zunaj vpliva institucionalnih državnih birokratskih in upravljavskih struktur in kaj vse bi bilo možno doseči na kolektivni ravni, če bi bile možnosti in ustvarjeni pogoji za to.
Nesporna je skupna ugotovitev, da vse tri omenjene kolesarske dirke seveda vsaka po svoje sporočajo, da kjer je volja, je tudi pot, ter da so pozitivni vzori vredni posnemanja.
