Tibet, dalajlama in Slovenci

V času, ko so mediji polni novic o usodi njegove svetosti dalajlame in Tibeta, bi se veljalo spomniti tudi na naše dolgoletne stike s to očarljivo in skrivnostno, a trpečo deželo in vsaj na nekatere dogodke, ki so nas zbliževali v preteklosti. Pri tem ne smemo pozabiti na Uršulo Rechbach, ki je vse od leta 1996 živela v Tibetu in tam študirala tibetanski jezik; predvsem pa je njena zasluga ustanovitev projekta razvoja tibetanske medicine, ki so se mu postopno pridružile številne države. S svojo skupino zdravstveno oskrbuje 9000 Tibetancev. Med drugim je spodbudila tudi akcijo za posvojitev tibetanskih otrok, ki smo se ji v Sloveniji z veseljem odzvali in nato podpirali s skromnimi mesečnimi zneski. Z možem sva vrsto let spremljala poročila o razvoju »najine« deklice, o njenem življenju in šolanju. Imela sva srečo, da sva jo med potovanjem v Tibet tudi srečala. Pozneje sva bila »nagrajena« z njenim uspešnim strokovnim šolanjem, po katerem se je posvetila varstvu okolja v Tibetu.

V Tibet sem se prvič napotila že leta 1996, na pobudo in s skupino Mihe Pogačnika, ki je organiziral potovanje, polno globokih doživetij. Naj spomnim le na njegovo muziciranje na strehi palače Potala v Lhasi, kjer je zapela globoko simbolično pesem o povezavi vrha Triglava s himalajskimi vrhovi tudi Ljoba Jenče. Takrat smo si lahko še prosto ogledovali številne prostore palače, kjer je preživel otroštvo dalajlama, in druge posebnosti Tibeta – kakšna razlika med strogim omejevanjem gibanja v času poznejših obiskov!

Kaj pomeni smrt Gyala Thondupa za prihodnost Dalajlame

Že leta 2000 je pri nas izšel prevod knjige dalajlame Etika za novo tisočletje; leta 2002 je imel dalajlama pred množico navdušenih poslušalcev nagovor v ljubljanskem Tivoliju na povabilo tedanjega Društva za podporo Tibetu. Poudaril je predvsem pomen pozitivnih čustev sočutja in upanja. Društvo, ki je bilo vrsto let močan dejavnik povezovanja s Tibetom, je leta 2006 organiziralo tudi izlet v koroški Hüttenberg, na slavnost ob začetku gradnje inštituta tibetanske medicine na posestvu avstrijskega alpinista Heinricha Harrerja. Harrer je bil dober prijatelj dalajlame, saj je po begu iz Avstrije preživel veliko let v Tibetu in posebej v Lhasi (prim. knjigo in film Sedem let v Tibetu). Otvoritvene slavnosti sta se udeležila tudi avstrijski predsednik Jorg Haider in sam dalajlama. Ko so postavljali temeljne kamne za inštitut, je vsak kamen dobil simbolično ime, kot na primer Zdravje, Ljubezen, Veselje, Energija …

Na povratku iz Hüttenberga smo se blizu slovensko-avstrijske meje slovenski udeleženci, ki nas je bilo za velik avtobus, srečali z dalajlamo, ki je pohvalil našo izdatno finančno podporo Tibetu. Opozoril pa je, na svoj humorni način, da moramo biti ves čas pozorni, da bo denar pravilno uporabljen, da se z njim ne bi slučajno okoristili nepoklicani … Takrat mi je tudi podpisal izvod slovenskega prevoda knjige Svoboda v izgnanstvu, ki ga skrbno hranim.

Društvo je bilo vrsto let močan dejavnik povezovanja s Tibetom. FOTO: Go Nakamura/Reuters

Posebno priložnost za bolj poglobljeno spoznavanje in doživetje Tibeta pa je nedvomno predstavljalo 23-dnevno potovanje leta 2007, namenjeno predvsem slovenskim posvojiteljem tibetanskih otrok in podpornikom tibetanske tradicionalne medicine, ki ga je v sodelovanju z Društvom za podporo Tibetu organizirala Uršula Rechbach. Potovanje je dalo edinstveno priložnost za ogled številnih zgodovinskih in naravnih znamenitosti, zlasti samostanov. Naj omenim le nekaj najbolj slavnih samostanov, ki so se dnevno vrstili pred našimi občudujočimi pogledi, eni bolje, drugi slabše ohranjeni, kot so Drepung, Sera, Reting, Sola, Nalendra, Jumbulaka, Samye, Mindroling, Shigatse, Sakyja …; slednji je pomemben predvsem za razumevanje odnosov med Mongoli in Tibetanci. Očarali so nas Čomolungma narodni park z muzejem, dalje najvišje jezero na svetu Namtso, opazovanje življenja nomadov pod šotori, čred jakov – njihovih najpomembnejših domačih živali, pa spremljanje obnove in gradnje samostanov in ob tem tudi vrsta srečanj z domačimi prebivalci.

Končno smo obiskali šolo Pundo, kjer so se posvojenci seznanjali zlasti tudi s tibetansko medicino. V spominu nam je ostal pouk, ki je vseboval veliko pojočega ponavljanja fraz; prišlo pa je tudi do vrste prisrčnih srečanj med posvojitelji in posvojenci, sledile so skupne igre in izmenjava daril. Vse to je dodatno prispevalo h krepitvi vezi in k nevsiljivemu spoznavanju tibetanske kulture.

Mineva 60 let od zasedbe Tibeta

Na povratku do meje z Nepalom smo še enkrat prespali v Lhasi (z možem sva se počutila počaščena, ko so nama dodelili spalnico v razkošni bivši nepalski rezidenci); nato smo na obmejnem prelazu zapustili Tibet. Tam smo se prisrčno poslovili od vodiča, ki je svoje vodenje vse dni bogatil s petjem in pripovedmi legend. Zanimivo, da je svojčas emigriral v Indijo, potem pa ga je domotožje pripeljalo nazaj v Tibet. Podarila sem mu ilustrirano knjigo o Sloveniji, s poudarkom, da imamo tudi mi lepe planine in da vseskozi čutimo simpatijo do Tibeta.

Zadnje srečanje Slovencev z dalajlamo je bilo leta 2015, ko mu je ljubljanska univerza podelila naziv zaslužnega profesorja. Po tej svečanosti je bil povabljen na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je prav tedaj potekal mednarodni kongres Združenja za izkustveno učenje (ICEL – International Council for Experiential Learning), da bi imel slavnostni nagovor. Pred univerzo ga je že čakala limuzina, da ga odpelje tja; a on se je raje podal na pot peš preko tržnice, kjer je z zanimanjem opazoval, kaj in kako se prodaja. Ko smo udeležencem kongresa ICEL napovedali, da bo v kratkem predaval tudi dalajlama, so bili prepričani, da bo šlo za televizijski prenos, in so bili potem prijetno presenečeni, ko se je pojavil osebno pred nami. In njegova prva želja je bila, da v dvorani ne bo le on osvetljen, ampak enako tudi poslušalci, saj nas je želel videti.

Sedaj Društva za podporo Tibetu nimamo več. Lahko le upamo, da so vsaj nekatere takrat porojene ideje, zlasti glede solidarne pomoči Tibetu in miroljubnega urejanja sporov, obrodile kakšen trajnejši sad.

***

ddr. Barica Marentič Požarnik, zasl. prof. Univerze v Ljubljani