Virantu je uspelo uničiti smiselne plačne sisteme
Zaman sem dokazoval, da so prava razmerja dejansko neznana in se spreminjajo.
Odpri galerijo
Z enotnim plačnim sistemom je državni zbor uvedel sistem, pod katerega se je ponosno podpisal takratni minister Virant. Z njim naj bi odpravili nesorazmerja med plačami v javnem sektorju. Foto Blaž Samec/Delo
Leta 2008 sem v Delu kot Gostujoče pero objavil članek o enotnem plačnem sistemu v javnem sektorju z naslovom 1 profesor = 0,63 poslanca = 1,03 sodnika = ? vojaka.
Še zdaj mislim, da je bila uvedba enotnega plačnega sistema ena od večjih neumnosti slovenske gospodarske ureditve. Z njo je državni zbor uvedel sistem, pod katerega se je ponosno podpisal takratni minister Virant. Z njim naj bi odpravili nesorazmerja med plačami v javnem sektorju.
Zaman sem dokazoval, da so prava razmerja dejansko neznana in da se tudi neprestano spreminjajo. Posledice uvedbe enotnega plačnega sistema čutimo še zdaj – spet se krepijo ideje o izhodu posameznih skupin iz sistema. Povsem razumljivo. Virantu je uspelo uničiti smiselne plačne sisteme posameznih dejavnosti. Plače vseh javnih uslužbencev je spravil v matriko, katere vodoravna os je sestavljena iz plačnih skupin in podskupin, navpična pa iz plačnih razredov. Tako bi teoretično lahko dobili 1820 (28 X 65) polj oziroma različnih plač. Zaradi diagonalnosti matrike jih je lahko precej manj, vendar jih je bilo očitno premalo.
Za popravljanje plačnih »nesorazmerij« so bili zato nujni stalni popravki z različnimi utemeljitvami, s katerimi se ustreže zdaj eni zdaj drugi skupini zaposlenih v javnem sektorju, odvisno od njene trenutne družbene moči. Ni nenavadno, da iz sistema silijo zdravniki – so skupina z veliko družbeno močjo. Potem ko so si izhod z različnimi popravki izsilili vojaki, zdaj iz sistema silijo policisti.
Skupine, ki nimajo družbene moči, pa se krčijo: v njih zaposleni, če le morejo, odhajajo drugam. Pomanjkanje medicinskih sester je tako le ena od posledic sistema nagrajevanja. Sistem deluje le zato, ker dejansko ne deluje. Seveda bi Virantov sistem deloval v času Stalina, ki pa bi lahko oblikoval kakršen koli sistem plač. Zdaj ga pri nas pri policistih poskuša uveljaviti minister Hojs, ki mu je stalinsko ustvarjanje družbe očitno pri srcu.
Sicer pa vlada z izkoriščanjem pandemije poskuša ustvarjati nekakšen »stalinizem« še na druge načine. Najbolj temeljito uničuje gospodarstvo z nesmiselnimi omejitvami drobnega gospodarstva, ki bo zato v veliki meri propadlo, ali pa, na primer, s prepovedjo prehajanja meja med občinami in s prepovedjo voženj z žičnicami na prepolnih smučiščih. Ali potovanje iz Trzina ali Kamnika v Ljubljano res povečuje pandemijo? Se nevarnost okužb poveča, če se smučar pelje z vlečnico ali sedežnico? Ta omejitev naj bi zmanjšala število poškodb in s tem obremenitev zdravnikov. Če je to res, ne vem, mislim pa, da tistih nekaj dni, ko so žičnice delovale, poškodb smučarjev ni bilo nič več.
Mnogo večjo in nepopravljivo škodo vlada povzroča na socialnem področju z zapiranjem šol in vrtcev, namesto da bi testirali ali cepili učiteljice ter vzgojiteljice v vrtcih. Virus ubija v domovih za starejše, ne pa v osnovnih šolah in vrtcih.
Še zdaj mislim, da je bila uvedba enotnega plačnega sistema ena od večjih neumnosti slovenske gospodarske ureditve. Z njo je državni zbor uvedel sistem, pod katerega se je ponosno podpisal takratni minister Virant. Z njim naj bi odpravili nesorazmerja med plačami v javnem sektorju.
Zaman sem dokazoval, da so prava razmerja dejansko neznana in da se tudi neprestano spreminjajo. Posledice uvedbe enotnega plačnega sistema čutimo še zdaj – spet se krepijo ideje o izhodu posameznih skupin iz sistema. Povsem razumljivo. Virantu je uspelo uničiti smiselne plačne sisteme posameznih dejavnosti. Plače vseh javnih uslužbencev je spravil v matriko, katere vodoravna os je sestavljena iz plačnih skupin in podskupin, navpična pa iz plačnih razredov. Tako bi teoretično lahko dobili 1820 (28 X 65) polj oziroma različnih plač. Zaradi diagonalnosti matrike jih je lahko precej manj, vendar jih je bilo očitno premalo.
Za popravljanje plačnih »nesorazmerij« so bili zato nujni stalni popravki z različnimi utemeljitvami, s katerimi se ustreže zdaj eni zdaj drugi skupini zaposlenih v javnem sektorju, odvisno od njene trenutne družbene moči. Ni nenavadno, da iz sistema silijo zdravniki – so skupina z veliko družbeno močjo. Potem ko so si izhod z različnimi popravki izsilili vojaki, zdaj iz sistema silijo policisti.
Skupine, ki nimajo družbene moči, pa se krčijo: v njih zaposleni, če le morejo, odhajajo drugam. Pomanjkanje medicinskih sester je tako le ena od posledic sistema nagrajevanja. Sistem deluje le zato, ker dejansko ne deluje. Seveda bi Virantov sistem deloval v času Stalina, ki pa bi lahko oblikoval kakršen koli sistem plač. Zdaj ga pri nas pri policistih poskuša uveljaviti minister Hojs, ki mu je stalinsko ustvarjanje družbe očitno pri srcu.
Sicer pa vlada z izkoriščanjem pandemije poskuša ustvarjati nekakšen »stalinizem« še na druge načine. Najbolj temeljito uničuje gospodarstvo z nesmiselnimi omejitvami drobnega gospodarstva, ki bo zato v veliki meri propadlo, ali pa, na primer, s prepovedjo prehajanja meja med občinami in s prepovedjo voženj z žičnicami na prepolnih smučiščih. Ali potovanje iz Trzina ali Kamnika v Ljubljano res povečuje pandemijo? Se nevarnost okužb poveča, če se smučar pelje z vlečnico ali sedežnico? Ta omejitev naj bi zmanjšala število poškodb in s tem obremenitev zdravnikov. Če je to res, ne vem, mislim pa, da tistih nekaj dni, ko so žičnice delovale, poškodb smučarjev ni bilo nič več.
Mnogo večjo in nepopravljivo škodo vlada povzroča na socialnem področju z zapiranjem šol in vrtcev, namesto da bi testirali ali cepili učiteljice ter vzgojiteljice v vrtcih. Virus ubija v domovih za starejše, ne pa v osnovnih šolah in vrtcih.
