Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

Za široko razpravo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Če veš, da imaš »zasilni izhod« pred neznosnim trpljenjem, te je smrti kvečjemu manj strah.
Bi neozdravljivo bolnemu, trpečemu človeku res ponudili puhlico nasprotnikov zakona, da je življenje dar in da se je treba boriti do zadnjega diha? FOTO: Voranc Vogel//Delo
Bi neozdravljivo bolnemu, trpečemu človeku res ponudili puhlico nasprotnikov zakona, da je življenje dar in da se je treba boriti do zadnjega diha? FOTO: Voranc Vogel//Delo
Nataša Grom, Ljubljana
30. 5. 2024 | 05:00
30. 5. 2024 | 07:10
4:40

Z zanimanjem sem pričakovala razpravo, soočenje o bližajočem se referendumu o prostovoljnem končanju življenja trpečih neozdravljivo bolnih v referendumski oddaji na prvem programu TV Slovenija 22. maja. Pozdravljam idejo, da se o tej temi odpre razprava, v kateri lahko kar največ ljudi izrazi svoj pogled nanjo.

Žal pa razprava ni bila povsem tehtna, saj so nasprotniki zakona kmalu začeli vanjo vključevati nesmiselne primerjave (s predvojno nacistično Nemčijo) in za lase privlečene neumnosti (da bodo depresivni otroci delali samomor). Navrgli so še precej lepo zvenečih puhlic o svetosti življenja, ki ima podlago v katoliški veri. Če niti ne omenjam, da se vere iz očitnih razlogov (svoboda veroizpovedi, ločenost cerkve od države itd.) ne bi smelo vpletati v takšno razpravo, težko sprejmem »argument« o svetosti življenja, saj je znano, da je zgodovina katoliške vere prežeta s krvjo staroselcev z vseh celin, kamor jih je prišel pokristjanjevat in prevzgajat beli katoliški človek.

Sprejetje zakona o PPKŽ, pomoči pri prostovoljnem končanju življenja  (predlog so poslanci 7. marca zavrnili) naj bi menda na ljudi tudi vršilo nekakšen pritisk in nam vzbujalo strah pred smrtjo. Ne razumem te logike: če veš, da imaš »zasilni izhod« pred neznosnim trpljenjem, te je smrti kvečjemu manj strah. Ne razumem tudi zgražanja nasprotnice, češ da zagovorniki primerjajo ljudi z živalmi, kar je bila replika na izjavo zagovornice omenjenega zakona, da tudi hišnega ljubljenčka uspavamo, če zaradi neozdravljive bolezni neznosno trpi. Ne bi hotela biti pes te gospe, saj je med drugim z velikim zanosom govorila o tem, kako je njej bližnja, neozdravljivo bolna oseba umirala več let. Sicer pa bog ne daj primerjati ljudi z živalmi – te so veliko bolj plemenite od nas, saj jih nikoli ne vodita pohlep in zloba, kot se to rado zgodi pri ljudeh.

Edini pravi argument nasprotnikov, ki mi ga je uspelo izluščiti iz razprave, je bil pomislek o možnosti zlorab zakona. Ta je seveda povsem upravičen, saj se v naši državi najde celo kakšen sodnik, ki zlorablja zakone oziroma si jih razlaga v lastno korist. Imamo pa na tej točki to prednost, da lahko natančno preučimo, kako so to uredile države, kjer je prostovoljno končanje življenja že omogočeno, kje in kakšne zlorabe so se dogajale ter kako jih preprečiti. Konec koncev smo tudi demokracijo uvozili od drugod, pa se je izkazalo, da ni brez pomanjkljivosti.

Želim si, da razprava ne bi bila ideološko ali politično obarvana, da bi v njej s tehtnimi in utemeljenimi argumenti sodelovali navadni ljudje, strokovnjakinje oziroma strokovnjaki z različnih področij, seveda še posebej s tistih področij medicine, kjer se v svoji karieri srečujejo z neznosnim trpljenjem in umiranjem bolnikov. Očitno pa je treba tudi poudariti, da pravica ni prisila, temveč možnost, ki jo lahko izkoristiš ali pa ne.

Čeprav je življenje dar, je v veliki meri še vedno loterija. O smrti lahko razmišljamo, se pogovarjamo in se celo pripravljamo nanjo, kljub temu pa ne vemo, kdaj in kako nas bo doletela. Dejstvo je, da medicina ne more olajšati vseh bolečin. Dejstvo je tudi, da vsi ljudje nismo enaki, nimamo enakih zalog volje, moči in borbenosti. Na mnenje o tej temi gotovo vpliva tudi to, ali je bil človek kdaj priča trpljenju ter dolgemu in težkemu umiranju bližnjega, koliko se je zmožen vživeti vanj, koliko sočutja premore. Bi neozdravljivo bolnemu, trpečemu človeku res ponudili puhlico nasprotnikov zakona, da je življenje dar in da se je treba boriti do zadnjega diha?

Težava pri tej in tovrstnih razpravah pa tiči tudi v tem, da so vsaj v soočenju na TV Slovenija sodelovali vitalni in zdravi ljudje, ki se ta hip najbrž ne soočajo s smrtjo. Lahko je govoriti in modrovati o trpljenju drugih, nihče pa ne more vedeti, kako se bo počutil in razmišljal, če se bo sam znašel v takšnem položaju. Prav zato bi moral vsakdo imeti možnost odločati, ali si želi končati lastno trpljenje.

 

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine