Čas je, da mama končno odraste

Moje težave se vlečejo že od otroštva. Mejo so dosegle v puberteti, zdaj pa so res že zrele za spremembo. V družini imamo zelo slabe odnose, oče je bil fizično in psihično nasilen, mati podrejena, vsakodnevni prepiri in njeno zatekanje k meni in izpovedovanje, ko bi morala jaz igrati otroka. Seveda ni imela poguma, da bi odšla, kar sem ji po eni strani zamerila, ker je s tem samo podpirala očetovo nasilje in alkoholizem. Vedno sva si bili z mamo bližji, ker je oče pač preveč hladen in nedostopen, da bi se lahko navezala nanj, pa tudi želje nisem imela, saj me je vse življenje zaničeval, poniževal in me popolnoma razvrednotil. Ko sem se zaradi posledic destruktivnega odnosa vrgla v psihologijo, je trajajo precej let, da sem se pobrala, vsaj toliko, da nisem več pomislila na samomor ali se vdajala depresiji. Rešil me je tudi študij, saj sem se spet začela vsakodnevno ukvarjati s športom in se zato bolje počutila. Domov sem hodila redko, ker smo se tisti vikend obvezno najmanj enkrat skregali. Mati se je spremenila še na slabše, nima nobenega življenja, ves čas samo ogovarja druge, se briga za vse okoli sebe, samo zase ne, ves čas išče napake. Tudi če ignoriram njen komentar, tako dolgo sili vame, dokler ne znorim ... Ob njej ne znam mirno odreagirati in sem napeta, kadar je zraven. Vem, da je imela težko otroštvo, razumem jo, ampak to ni razlog, da moram tudi jaz trpeti, ko me hladnokrvno provocira, ker to potrebuje in je navajena. Ljubezen zna pokazati samo s stvarmi, ki mi jih kupuje. Ko ji rečem, da mi to nič ne pomeni, je užaljena in reče, da če ona ni imela ljubezni, je tudi jaz ne morem imeti. Take besede me samo še bolj oddaljijo od nje, ker se sploh ne zaveda, kaj govori in ji ni mar, če koga prizadene, sama pa je občutljiva na vsak nepravilen dražljaj, ki ji ga kdo nameni. Skratka, njena prisotnost me moti, ker nočem postati kot ona. Seveda sem prevzela vzorce od nje, ker mimo tega ne gre. Otroci pač vpijajo od staršev kot gobe in mislijo, da je tako prav oziroma da tako mora biti. Sama se hočem znebiti teh vzorcev, ampak mi ni jasno, kako. Stara sem 25 let in imam fanta, s katerim se odlično razumeva. Včasih mi podzavestno butne ven mamino teženje in grem sama sebi na živce. Fant je razumevajoč in se zaveda, da so to vzorci, ki jih moram sama predelati in razrešiti, saj je imel v otroštvu podobno situacijo, tako da se skupaj trudiva in učiva. Prosim, če mi lahko pomagate s kakšnim nasvetom, ker si nočem uničiti zveze, čeprav je daleč od tega, da bi bila zadeva urgentna, kvečjemu delam preventivno, da ne bi prešlo meje in začelo najedati lepega odnosa. Karolina

V vprašanju ste jedrnato zajeli večino ključnega. Res veliko razumete, sploh za svojo starost. Vendar kakor že sami opažate, samo razumevanje ni dovolj. V vas (kot v vsakem) so nezavedne sile, ki včasih nadvladajo razum. Takrat recimo iz vas »butne ven mamino teženje«. Te sile je mogoče kar precej ukrotiti, a je za to potreben čas. Ne zahtevajte prehitro preveč od sebe. Imate fanta, ki vas razume, zaupata si in se lahko pogovarjata. Nimam boljšega nasveta, kot da potrpežljivo in vztrajno nadaljujeta. Tako bosta počasi odkrivala izvor teh »sil« in se jim naučila upreti. To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj sta skupaj. Te sile bodo namreč ostale, pomembno je, da vajino razmišljanje, čustvovanje in delovanje neha biti samodejno.

Drugače povedano, da te sile nehajo upravljati vaju, ampak da obratno vidva začneta upravljati njih. Pri tem vama bo zelo pomagalo, če bosta znala postaviti mejo med vajinim odnosom in odnosi iz vajinih izvornih družin. Iz vašega sporočila se opazi, da ste še vedno močno čustveno vpeti v svojo izvorno družino. Očeta ste na neki način izbrisali (res?), mama pa je še vedno močno navzoča v vašem življenju. Zakaj? Je ona tista žrtev, ki ji je bilo treba ob »groznem« očetu vedno znova pomagati, jo razumeti, poslušati njeno tarnanje?

Pri vašem težkem in nesrečnem otroštvu ima mama prav toliko zraven kot oče. Oče je bil »hladen in nedostopen«, ampak, kakor pišete, mama ni (bila) čisto nič drugačna. Po svoje je bila še »slabša«, saj je zlorabljala vajin odnos, ker je pri vas iskala oporo (toploto in dostopnost). Dolga leta ste to prenašali, saj če bi izgubili še njo, bi ostali popolnoma sami. Zato ste se odrekli sebi in skrbeli za mamo, da bi »zdržala«. Prepričala vas je, da je žrtev in da je za vse kriv oče. Pa ni bila žrtev, ampak sokrivec. Mama je bila ves čas polnoletna in tako popolnoma odgovorna zase in tudi za odnos z vami.

Ali ni že čas, da to spregledate in se nehate sramovati jeze, ki jo čutite ob njej? Ta jeza je še kako upravičena, zato se nimate česa sramovati. Nasprotno – prav ta jeza vam bo pomagala, da vam bo morda končno uspelo ustaviti mamino izkoriščanje in čustveno zlorabljanje. Če ste bili kot otrok nemočni in ste to morali prenašati, vam zdaj ni treba več. Ker niste več otrok, ampak odrasla in razumna ženska. Enako kot sem prej napisal za vašo mamo, zdaj velja za vas. Ste odrasla ženska, povsem odgovorna zase. Mamo odločno postavite pred dejstvo, da če želi, da se še videvata, naj se končno začne obnašati, kot se za mamo spodobi. Naj neha za vse kriviti moža in druge ter naj končno sprejme odgovornost za svoje početje in stanje, v katerem je. Naj končno postane vsaj malo vaša mama in se začne spraševati in čutiti, kaj potrebujete vi.

Ustavite ta odnos, v katerem je bilo vedno pomembno le, kaj potrebuje ona. Seveda boste s to svojo odločno zahtevo tvegali njeno užaljenost in da vas (spet) ne bo slišala. Glede na opis vajinega odnosa je celo bolj verjetno, da bo tako. Vendar kljub temu vztrajajte in ustavljajte odnos, v katerem ona ni mama, vi pa ne hčerka. Vztrajajte tudi za ceno tega, da boste morda obupali nad njo. Jo boste pač sprejeli tako, kot je, in nad njo kot mamo obupali. Če se bo to zgodilo, vam bo verjetno zelo hudo, ne boste se mogli izogniti globoki žalosti in osamljenosti.

Težko je sprejeti, da nikoli niste imeli prave družine, da nikoli niste bili sprejeti kot hčerka in da verjetno nikoli ne boste. Toda druge poti žal ni, razen seveda, če se starši čudežno ne prebudijo. A v družinah, kot je bila vaša, se to žal zelo redko zgodi. Na tak preobrat torej ne gre računati, za svoje življenje ste zdaj odgovorni sami. Če boste za svoje »napake« iskali odgovornost pri starših in od njih še vedno pričakovali, da (čustveno) poskrbijo za vas, boste v tem zelo podobni svoji materi. Tega pa zagotovo ne želite – ne sebi, partnerju ne vajinim bodočim otrokom.