Danes bodo odprli prvi drive-in v Sloveniji

Ob četrtkih, petkih in sobotah bodo predvajali aktualne filme, ob nedeljah filmske klasike, v skladu z nostalgijo bo strežba spremljajoče hrane in pijače na kotalkah.
Fotografija: Drive-in bo popestritev poletne filmske ponudbe, gre pa tudi za nostalgijo. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Drive-in bo popestritev poletne filmske ponudbe, gre pa tudi za nostalgijo. FOTO: Shutterstock

Velikanski ameriški avtomobili pod zvezdnatim polet­nim nebom. Velikanske porcije slane pokovke. Najstniki na prvih zmenkih. Velikanski zaslon pred vrstami parkiranih avtomobilov. Tako nekako si predstavljamo drive-in kino v njegovi domovini, Združenih državah Amerike, na vrhuncu pred kakšnimi petimi, šestimi desetletji. To je danes preteklost. Je res? Ne čisto, kinematografe na prostem, v katere se je mogoče zapeljati z avtom, je še vedno mogoče najti marsikje. Od danes zvečer tudi na parkirišču pred nakupovalnim centrom Interspar na ljubljanskem Viču.

Kdaj so nastali prvi drive-in – uporab­ljali bomo njihovo izvirno ime, saj ustreznega slovenskega prevoda ni –, kini, ni mogoče natančno določiti. Menda so v Ameriki obstajali že v času prve svetovne vojne. Tam so bili avtomobili v tistem času že dokaj običajna stvar, v Evropi, kaj šele v Sloveniji, bolj posebnost. Sploh pa so imeli Evropejci v tistih letih več kot dovolj dela z medsebojnim pobijanjem na bojiščih, da bi jim šle po glavi takšne neumnosti, kot je gledanje filmov. V dvorani ali iz avta.

Za obilno mamo

Po prvi vojni so postali filmi v kinematografih izjemno priljubljeni. Ob primernem vremenu so jih predvajali tudi pod milim nebom, se pravi zunaj dvoran. Za pravi rojstni datum drive-in kina lahko štejemo 16. maj 1933, ko je Richard Hollings­head dobil patent zanj. Menda je začel eksperimentirati s tem, kako postaviti platno – in kako veliko mora biti –, da bo dobro vidno iz vseh parkiranih avtomobilov na določenem območju, ker je bilo njegovi mami, zelo obilni ženski, nerodno iti v običajno dvorano.

Takrat so že vladali zvočni filmi, pri katerih je zelo pomemben del zvok, torej je bilo treba urediti tudi to. Ker zvok potuje počasneje kot slika, so imeli gledalci kje na drugem koncu drive-ina težave, saj zvok in slika do njih nista prišla sočasno. Kini za avtomobile so pač veliko večji od navadnih kinodvoran in tudi od kinopredstav na prostem. Zvočnike ob platnu so zato najprej premaknili na stebre na več koncih prostora za parkiranje. Naslednja stopnja so bili majhni zvočniki, ki jih je vsak obiskovalec obesil na vrata avtomobila. Končna razvojna stopnja je, da zvok oddajajo po radijskih frekvencah in ga vsak obiskovalec ulovi na svoj radio v avtomobilu.

Vrhunec so drive-ini doživeli v poznih 50. in 60. letih, seveda v ZDA. Takrat jih je bilo v državi, posebno na podeželju, kjer je bilo daleč do kinematografov v mestih, kar 4000. Nekateri so bili prav orjaški. Največji, v predmestju New Yorka Copiagu, je lahko sprejel 2500 avtomobilov. Četrtina vseh kinoplaten v državi je bila v tistih letih v drive-in kinih.

Za zaton priljubljenosti je bilo krivih več dejavnikov. Predvsem vedno večja razširjenost videorekorderjev, na katerih so si lahko ljudje filme ogledali kar doma. Pomemben dejavnik je bila tudi energetska kriza v 70. letih prejšnjega stoletja, zaradi katere so začeli urne kazalce poleti premikati za uro naprej, kar je pomenilo, da se je stemnilo uro pozneje. Za številne, predvsem družine z otroki – te so bile glavne obiskovalke drive-in kinematografov, ker so otroci v običajnih dvoranah s hrupom motili druge gledalce –, je bilo to prepozno. Družine je odgnalo tudi to, da so odmaknjene lokacije predstav vedno pogosteje izrabili za prikazovanje vedno bolj nasilnih in potem še pornografskih filmov.

Dodaten udarec so bile vedno višje cene zemljišč. Za drive-in je treba imeti veliko zemljišče – prej omenjeni v Copiagu je meril več kot deset hektarov – in na njih je bilo mogoče postaviti kaj dražjega. V predmestjih hiše in nakupovalna središča. Ob tem je treba dodati, da ti kini nikoli niso bili posebno dobičkonosni, saj je bilo mogoče filme predvajati le v toplejših mesecih in takrat, ko je temno, zato je bilo predstav manj kot v dvoranah.

Novo rojstvo in Slovenija

Ob koncu 80. let je bilo v ZDA in Kanadi skupaj manj kot 200 drive-in kinematografov. V zadnjih desetlet­jih se je njihovo število spet povečalo in zdaj jih je v ZDA med 350 do 400.

Pojavili pa so se tudi tako imenovani gverilski drive-ini. Organizatorji na spletu objavijo koordinate, na katerih bodo predvajali naslednji film, potem pa z LCD-projektorji in majhnimi radijskimi oddajniki, ki jih ženejo z avtomobili, predvajajo film na velike bele površine, kot so zidovi skladišč. Na sporedu takšnih gverilskih projekcij so večinoma alternativni, nekomercialni in kultni filmi, ogled je običajno brezplačen.

V Sloveniji nikoli ni bilo drive-in kina. Vsaj v Kinu Bežigrad, ki bo od danes do konca septembra skrbel za tega na Viču, niso zasledili kakšnega predhodnika. Bilo je sicer nekaj poskusnih projekcij, dolgotrajnejše lokacije pa ne. Ni jih bilo niti v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so bili na oni strani Atlantika na vrhuncu in je navdušenje nad njimi pljusknilo tudi v Evropo.

Kakor je povedala Tina Kadunc iz Kina Bežigrad, je drive-in kino zamišljen kot popestritev poletnega kinematografskega dogajanja. Ob četrtkih, petkih in sobotah bodo predvajali aktualne filme, ker je celotna zamisel nekoliko nostalgična, pa bodo nedelje rezervirane za filmske klasike. V skladu z nostalgijo bo tudi strežba spremljajoče hrane in pijače na kotalkah. V Kinu Bežigrad so zato iskreno hvaležni nadaljevanki Jaz sem Luna, ker je vzbudila tolikšno zanimanje za kotalkanje, da niso imeli težav s pridobivanjem veščih te do nedavnega skoraj pozab­ljene panoge.

Čeprav bo cena za ogled predstave v drive-inu nekoliko višja kot običajno – ceni za vstopnico je treba prišteti tri evre na vozilo –, se v Kinu Bežigrad ne bojijo slabega obiska. Predvsem zato, ker so prepričani, da bo večina ljubiteljev kina in tudi takih, ki v dvorane zaidejo bolj poredko, hotela preizkusiti nekaj novega, vendar s pridihom nostalgije. Privlačen bo tudi spored, mešanica »močnih« letošnjih filmov in klasike.

Na parkirišču na Viču bo prostor za 70 osebnih avtomobilov. Filme bodo predvajali na napihljivem platnu. Tudi manjši dež, saj bodo obiskovalci na suhem pod streho svojih jeklenih konjičkov, ne bo odplaknil predstav. Ker bodo zvok predvajali po radiu, bo slišano odvisno od tega, kakšno ozvočenje si je kdo privoščil v avtu. V bistvu gre za predstave na prostem, zato jih bodo začeli ob različnih urah, kakor se bo daljšal oziroma krajšal dan, parkiranje in spremljajoča gostinska ponudba pa se bosta začela uro prej. Za uvod v sezono so izbrali, zelo primerno, večno klasiko Briljantino.

Komentarji: