Jaka Andrej Vojevec: Privilegij je, da delaš, kar te zanima
Svoj prostor pod soncem je našel kot avtor in režiser na neinstitucionalnih odrih.
Odpri galerijo
Trump je tudi Jako Andreja Vojevca navdihnil za satirično komedijo. FOTO: Jože Suhadolnik
Nekje na obrobju velikih gledaliških hiš, ki pritegnejo večino medijske pozornosti, deluje živahna scena neinstitucionalnih teatrov. Na odrih enih in drugih se je preizkusil režiser Jaka Andrej Vojevec.
Več let je deloval na različnih koncih Slovenije, med drugim je režiral v Drami v Ljubljani in Mariboru, pa v Celju in Novi Gorici, leta 2008 je na Celjskih dnevih komedije Jovanovićeva igra Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni v njegovi režiji prejela nagrado žirije za žlahtno komedijo. A svoj prostor je našel zunaj inštitucij. Med drugim je član KUD Transformator, privrženec gledališča zatiranih in človek, ki se preizkusi v vsem, kar ga zanima. In zanima ga marsikaj.
Ne vem, kje sem izvedel, da imajo Inuiti tradicijo pripovedovanja zgodb s figuricami iz vrvice, kar me je zanimalo že dlje časa, saj sem zelo vizualen tip. Med raziskovanjem njihove mitologije sem naletel na Kalupalike, bitja z zeleno kožo in dolgimi kremplji, ki so pol ribe pol ljudje, pred njimi pa svarijo otroke, da ne bi hodili po pretankem letu. V zgodbi Kalupaliki varujejo naravo in skrbijo za ravnovesje med njo in človekom ter opozarjajo, kako nevarno je, če se to poruši. Naša ciljna publika v tej predstavi so otroci.
Moja čisto zadnja predstava pa je kulinarična monokomedija na temo zdrave prehrane. Sem avtor in režiser, kuha oziroma nastopa pa Juš Milčinski. Je nekje vmes med kuharsko oddajo in monokomedijo, malo se pohecam na račun kulinaričnih šovov in tega, kaj se sme jesti in kaj ne.
Vse, kar je družbenopolitično. Naredil sem tudi predstavo Pohujšanje v dolini sevniški ali Trumf v rokavu, sodobno commedio del'arte na temo Trumpa in Melanie, ki prideta na obisk v Slovenijo in se vsa politična srenja vrti okrog njiju. V bistvu je politična satira. Sicer pa sledim političnemu dogajanju v svetu in pri nas.
Odmaknil sem se od njih, lahko bi rekel, da so me prežvečili in izpljunili, pa tudi mene to ni več zanimalo. Klima tam mi v resnici ni nikoli ustrezala, čeprav sem naredil nekaj predstav. Odmaknil sem se tudi od Gleja, kjer sem veliko delal.
Ne vem, poskusil sem obe. Tista v inštituciji se je mogoče zdela lažja, a meni je bila v bistvu težja. Zdaj delam predstave na podlagi svojih tekstov, da imam avtorsko celoto. Tuja besedila me ne zanimajo več. Delam tudi v društvu KUD Transformator, tam smo dobra ekipa, imamo specifičen profil predstav, vse so družbeno angažirane, največ po metodah gledališča zatiranih, ki ni komercialno.
Mislim, da gledališče še lahko spremeni percepcijo posameznika.
Lepše se mu reče gledališče za družbene spremembe. Verjamem, da gledališče lahko spreminja ljudi, za svet pa ne vem. Ker nima več takšnega dosega, kot ga je imelo nekoč. Recimo, gledališče zatiranih je nastalo v 60., 70. letih v Braziliji in z njim je bilo mogoče doseči neuke, nepismene avtohtone prebivalce. Takrat je bil to najbolj množičen medij. Danes gledališče v naši kulturi nima takšne moči, kot jo imajo televizija, internet, družbeni mediji. Mislim pa, da še lahko spremeni percepcijo posameznika.
Ustanovljeno je bilo pred približno osmimi leti za raziskovanje in promocijo gledališča zatiranih, šteje dvanajst članov, pet ali šest nas je res aktivnih. Postali bomo društvo v javnem interesu, kar pomeni, da se bomo lahko prijavili na več razpisov, da bomo lahko zaprosili za občinske prostore. Zdaj namreč nimamo niti svojega prostora za vadbo, delujemo kar v stanovanju ene od naših članic. Povezujemo se tudi mednarodno, prek Erasmusa smo izpeljali več mednarodnih razpisov.
Ta predstava je bila zelo nesrečna. Glavna igralka je med vajami izvedela, da je noseča, samo štiri ponovitve smo imeli, potem je šla na porodniško. Potem je eden od igralcev dobil redno zaposlitev v MGL in se je težko uskladiti, zdaj je še harmonikar odšel v Avstralijo. Če pa najdem producenta, imam že izbrane nove igralce. Želel bi obuditi predstavo, saj bo Trump vsaj še kakšno leto aktualen.
Ja, kar precej se dogaja, v Ljubljani že skoraj preveč, konkurenca je velika. Res je, da širša javnost pozna predvsem Mestno gledališče ljubljansko, Dramo in Cankarjev dom. Specifična publika hodi na predstave v Elektrarno in Glej, živahno je na plesni in cirkuški sceni. Potem pa so tu neki vmesneži, kot sem jaz.
Včasih sem bil zelo na tekočem, potem pa se tega malo preobješ.
To sem začutil že med študijem na filozofski fakulteti. Včasih me je mučila velika trema in že sama misel na nastop mi je bila grozna. Potem pa sem začel kot režiser sodelovati s študenti hispanistike, ki so imeli svoj španski teater, režirala sva skupaj s špansko lektorico Gemmo Santiago Alonso. Bil sem tudi eden od ustanoviteljev študentske gledališke skupine Hiperclorhidria, slovensko želodčna kislina. Nastopal sem tudi v predstavah sodobnega plesa, fizičnega gledališča in buto predstavah.
Ja, jaz nimam težav, ker sem skromen in nimam otrok. Zdaj grem za mesec in pol na Šrilanko, potem bom šel še za dva meseca v Turčijo in Armenijo. Preživljam se tudi s prevajanjem.
Težko rečem, ker med prostim in poklicnim časom v mojem »fohu« ni jasne meje. Rad se ukvarjam s športom, trenutno treniram gimnastiko za odrasle, rad boksam. Moja partnerka Danijela Zajc je plesalka na vrvi in izvaja zračne akrobacije po tkaninah, zdaj se tudi sam preizkušam v tem. Udeležujem se različnih delavnic, ki so vsaj v grobem povezane s teatrom, berem, pojem v vokalni skupini.
Rad potujem, čeprav je včasih to bolj projektno usmerjeno. Poleti se z uličnimi predstavami udeležujemo uličnih festivalov po Evropi. Bili smo v Belgiji, na Portugalskem, v Črni gori, pred dvema letoma na severu Norveške, pa v Latviji, nazadnje smo nastopali v Italiji, Nemčije in Avstrije pa sploh ne štejem več. Rad imam tudi jezike, začel sem se učiti ruščino. Nekaj časa sem se učil tudi znakovnega jezika, ker me je to zanimalo in sem razmišljal, da bi ga uporabil v kakšni predstavi.
Ne, tega ne načrtujem, če se bo pokazala priložnost, da se pridružim kakšni skupini, se pa bom. Ni nemogoče, da se kaj takšnega zgodi.
Idej je polno, čeprav sem imel obdobje krize, v katerem se mi je zdelo, da sem prezasičen z vsem. Zdaj pa sem spet prijavil kup projektov, da bom pisal, režiral in uprizarjal tekste. Z Zavodom Bufeto, v katerem sta Ravil in Nataša Sultanov, se dogovarjamo za sodobno klovnado, saj tega še nisem delal. Še en projekt z ekološko tematiko pripravljamo s Transformatorjem v mednarodni koprodukciji. Moj koledar še ni nabito poln. Privilegij tega, da ne delaš v inštitucijah, je, da si lahko sam določiš, kdaj boš realiziral stvar. Lahko delaš tisto, kar te zanima, in z ljudmi, s katerimi rad delaš.
Več let je deloval na različnih koncih Slovenije, med drugim je režiral v Drami v Ljubljani in Mariboru, pa v Celju in Novi Gorici, leta 2008 je na Celjskih dnevih komedije Jovanovićeva igra Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni v njegovi režiji prejela nagrado žirije za žlahtno komedijo. A svoj prostor je našel zunaj inštitucij. Med drugim je član KUD Transformator, privrženec gledališča zatiranih in človek, ki se preizkusi v vsem, kar ga zanima. In zanima ga marsikaj.
V eni vaših svežih predstav z naslovom Vrvica, ki je rešila svet, ste okoljevarstveno problematiko povezali z inuitsko mitologijo. Kako ste prišli na to zamisel?
Ne vem, kje sem izvedel, da imajo Inuiti tradicijo pripovedovanja zgodb s figuricami iz vrvice, kar me je zanimalo že dlje časa, saj sem zelo vizualen tip. Med raziskovanjem njihove mitologije sem naletel na Kalupalike, bitja z zeleno kožo in dolgimi kremplji, ki so pol ribe pol ljudje, pred njimi pa svarijo otroke, da ne bi hodili po pretankem letu. V zgodbi Kalupaliki varujejo naravo in skrbijo za ravnovesje med njo in človekom ter opozarjajo, kako nevarno je, če se to poruši. Naša ciljna publika v tej predstavi so otroci.
S predstavo B®utalci je nastopil na festivalo Kunigunda v Velenju. FOTO: osebni arhiv J. A. V.
Moja čisto zadnja predstava pa je kulinarična monokomedija na temo zdrave prehrane. Sem avtor in režiser, kuha oziroma nastopa pa Juš Milčinski. Je nekje vmes med kuharsko oddajo in monokomedijo, malo se pohecam na račun kulinaričnih šovov in tega, kaj se sme jesti in kaj ne.
Okoljevarstvo, veganstvo, tudi kritika družbe ... Katere teme se vam še zdijo zanimive za gledališče?
Vse, kar je družbenopolitično. Naredil sem tudi predstavo Pohujšanje v dolini sevniški ali Trumf v rokavu, sodobno commedio del'arte na temo Trumpa in Melanie, ki prideta na obisk v Slovenijo in se vsa politična srenja vrti okrog njiju. V bistvu je politična satira. Sicer pa sledim političnemu dogajanju v svetu in pri nas.
Po končani akademiji ste začeli delati v institucionalnih gledališčih. Kako to, da vas ni več tam?
Odmaknil sem se od njih, lahko bi rekel, da so me prežvečili in izpljunili, pa tudi mene to ni več zanimalo. Klima tam mi v resnici ni nikoli ustrezala, čeprav sem naredil nekaj predstav. Odmaknil sem se tudi od Gleja, kjer sem veliko delal.
Ste si izbrali težjo pot?
Ne vem, poskusil sem obe. Tista v inštituciji se je mogoče zdela lažja, a meni je bila v bistvu težja. Zdaj delam predstave na podlagi svojih tekstov, da imam avtorsko celoto. Tuja besedila me ne zanimajo več. Delam tudi v društvu KUD Transformator, tam smo dobra ekipa, imamo specifičen profil predstav, vse so družbeno angažirane, največ po metodah gledališča zatiranih, ki ni komercialno.
Mislim, da gledališče še lahko spremeni percepcijo posameznika.
Poistovetili ste se z gledališčem zatiranih. Verjamete, da lahko gledališče, umetnost spreminja svet?
Lepše se mu reče gledališče za družbene spremembe. Verjamem, da gledališče lahko spreminja ljudi, za svet pa ne vem. Ker nima več takšnega dosega, kot ga je imelo nekoč. Recimo, gledališče zatiranih je nastalo v 60., 70. letih v Braziliji in z njim je bilo mogoče doseči neuke, nepismene avtohtone prebivalce. Takrat je bil to najbolj množičen medij. Danes gledališče v naši kulturi nima takšne moči, kot jo imajo televizija, internet, družbeni mediji. Mislim pa, da še lahko spremeni percepcijo posameznika.
Društvo Transformator ima gledališko aktivistično poslanstvo in želi med drugim širiti zavedanje o družbeni odgovornosti, piše na vaši spletni strani. Kako vam gre?
Ustanovljeno je bilo pred približno osmimi leti za raziskovanje in promocijo gledališča zatiranih, šteje dvanajst članov, pet ali šest nas je res aktivnih. Postali bomo društvo v javnem interesu, kar pomeni, da se bomo lahko prijavili na več razpisov, da bomo lahko zaprosili za občinske prostore. Zdaj namreč nimamo niti svojega prostora za vadbo, delujemo kar v stanovanju ene od naših članic. Povezujemo se tudi mednarodno, prek Erasmusa smo izpeljali več mednarodnih razpisov.
Koliko ponovitev je imela na primer vaša predstava o Trumpu?
Ta predstava je bila zelo nesrečna. Glavna igralka je med vajami izvedela, da je noseča, samo štiri ponovitve smo imeli, potem je šla na porodniško. Potem je eden od igralcev dobil redno zaposlitev v MGL in se je težko uskladiti, zdaj je še harmonikar odšel v Avstralijo. Če pa najdem producenta, imam že izbrane nove igralce. Želel bi obuditi predstavo, saj bo Trump vsaj še kakšno leto aktualen.
Iz predstave Moje prav(lj)ice: Pepelka. FOTO: Erik Školiber.
Kako živahno je na alternativni gledališki sceni?
Ja, kar precej se dogaja, v Ljubljani že skoraj preveč, konkurenca je velika. Res je, da širša javnost pozna predvsem Mestno gledališče ljubljansko, Dramo in Cankarjev dom. Specifična publika hodi na predstave v Elektrarno in Glej, živahno je na plesni in cirkuški sceni. Potem pa so tu neki vmesneži, kot sem jaz.
Si še ogledate kakšno predstavo v klasičnem gledališču, vam je kakšna ostala v spominu?
Včasih sem bil zelo na tekočem, potem pa se tega malo preobješ.
Za študij režije ste se odločili potem, ko ste že diplomirali iz primerjalne književnosti in angleščine. Ste šele takrat ugotovili, kaj vas v resnici zanima?
To sem začutil že med študijem na filozofski fakulteti. Včasih me je mučila velika trema in že sama misel na nastop mi je bila grozna. Potem pa sem začel kot režiser sodelovati s študenti hispanistike, ki so imeli svoj španski teater, režirala sva skupaj s špansko lektorico Gemmo Santiago Alonso. Bil sem tudi eden od ustanoviteljev študentske gledališke skupine Hiperclorhidria, slovensko želodčna kislina. Nastopal sem tudi v predstavah sodobnega plesa, fizičnega gledališča in buto predstavah.
Je s tem, kar delate, mogoče preživeti?
Ja, jaz nimam težav, ker sem skromen in nimam otrok. Zdaj grem za mesec in pol na Šrilanko, potem bom šel še za dva meseca v Turčijo in Armenijo. Preživljam se tudi s prevajanjem.
Kaj pa počnete, kadar ste prosti in se niti v mislih ne ukvarjate s predstavami?
Težko rečem, ker med prostim in poklicnim časom v mojem »fohu« ni jasne meje. Rad se ukvarjam s športom, trenutno treniram gimnastiko za odrasle, rad boksam. Moja partnerka Danijela Zajc je plesalka na vrvi in izvaja zračne akrobacije po tkaninah, zdaj se tudi sam preizkušam v tem. Udeležujem se različnih delavnic, ki so vsaj v grobem povezane s teatrom, berem, pojem v vokalni skupini.
Rad potujem, čeprav je včasih to bolj projektno usmerjeno. Poleti se z uličnimi predstavami udeležujemo uličnih festivalov po Evropi. Bili smo v Belgiji, na Portugalskem, v Črni gori, pred dvema letoma na severu Norveške, pa v Latviji, nazadnje smo nastopali v Italiji, Nemčije in Avstrije pa sploh ne štejem več. Rad imam tudi jezike, začel sem se učiti ruščino. Nekaj časa sem se učil tudi znakovnega jezika, ker me je to zanimalo in sem razmišljal, da bi ga uporabil v kakšni predstavi.
Boste tudi na Šrilanki nastopali?
Ne, tega ne načrtujem, če se bo pokazala priložnost, da se pridružim kakšni skupini, se pa bom. Ni nemogoče, da se kaj takšnega zgodi.
Novo leto se bliža, kakšne načrte imate?
Idej je polno, čeprav sem imel obdobje krize, v katerem se mi je zdelo, da sem prezasičen z vsem. Zdaj pa sem spet prijavil kup projektov, da bom pisal, režiral in uprizarjal tekste. Z Zavodom Bufeto, v katerem sta Ravil in Nataša Sultanov, se dogovarjamo za sodobno klovnado, saj tega še nisem delal. Še en projekt z ekološko tematiko pripravljamo s Transformatorjem v mednarodni koprodukciji. Moj koledar še ni nabito poln. Privilegij tega, da ne delaš v inštitucijah, je, da si lahko sam določiš, kdaj boš realiziral stvar. Lahko delaš tisto, kar te zanima, in z ljudmi, s katerimi rad delaš.
