Ko-ko-lumna
Bilo je nekoč, ko so si mati zaželeli kurnika. Ne praznega. Otroka in sitnež so bili tiho, bo želja že ugasnila.
Odpri galerijo
Kokoši na farmi
Pa ni, rasla je, zrno na zrno, in scimila se je pogača.
Možek je bil onega jutra na (ne)srečo virozen in je dostavo ter sestavo predremal. Hčerka se je zaobljubila, da bo okoli doma odslej hodila s pogledom, uprtim v tla, sin je očitno odprtejšega, morda pa ožjega duha (vonja?), ni se sekiral. Kokošji hotel se ne diči za hišo, kjer bi si ga ogledovala zverjad, pač pa pred hišnim licem tik ceste, vsem bitjem na očeh. In teh se je okoli lesenega čuda začelo obilo zbirati. In pridobitev hvaliti. Mati pa je bila, so bili res srečni. Je pa res, na enem koncu ima konstrukcija kolesci in bivališče je mobilno.
Ko so se naročnica pri ponudnikih pozanimali, kaj za ene znamke perjadi imajo na voljo, so rekli, da ta rjave. In da jajca nesejo.
Sreče ni nikoli preveč, prispele so stanovalke, ta rjave, ena svetlo, ena temno rjava, tretja siva in zadnja črna. Kar hitro se je skazalo, da verz one kompozicije, kako je življenje kot kurja lojtra, kratek in posran, ne drži. Naša, ups, njihova lojtra je bila dva dni snežno svetlo rjava. Bolj dila kot lojtra, s pečkami za oprijem. Potrdilo se je, da lepa kura zrno najde, zobale so, kar jim je bilo natreseno, v počivališče pa so se zaletavale, da se je žaljivka, ta je pa res kura, kar potrdila.
Kamikazasto obnašanje se je celo sitneža dotaknilo, odprl je hotel, na vrat na nos segel po prvem vratu in vreščavko ročno prestavil v zgornjo etažo. Enako z drugo, tretjo, četrti je uspel prvenstveni vzpon po prenesenopomenskem kratkem in usranem človekovem življenju.
Če naslednjega jutra ne bi bile ročno postavljene na trdnejša tla, bi ves dan zgoraj tečnarile. To pa že ne.
Oni ne najbolj naklonjeni projektu so se tolažili, da bodo za naravno selekcijo poskrbeli rejenejši mački, ko bodo imele kokoši proste izhode. A ko se je bližnje srečanje krempljaste vrste zgodilo, so se mačke razbežale, kot bi kokoško z dogo zamenjale.
No, ker sreče res ni nikoli preveč, je bilo najnestrpnejše pričakovanje usmerjeno v prvo zvaljeno jajce. Mati niso dolgo čakali, a ko so ga ljubeče v roke vzeli, se je na spodnji strani pokazala flomastrasta grimasa. Jajce je bilo potaknjeno, ne kukavičje, iz hladilnika. Nesramno, res. A od jeze ni končalo v fasadi, pojedlo se je.
In če ata še pred leti razen moljev, neknjižnih, ni bil vajen nobene živali, z leti pa je vzljubil zaljubljene papige, pretakal solze nad poginulimi hrčki, gladil prenekatero mačko, no, ljubezen je črto potegnila pod psi, ni vrag, da kokodajsanje čez perjad nekoč ne bo potihnilo. In se bo celo točno vedelo, katero jajce je prišlo iz katere kokoši, ki bodo imele imena, dokler se agregatno ne bodo prelevile v župo.
Vendar, včasih na kmetih ob novorojenem bitju ni bila prva skrb ime, zato so bili pri hišah kak mesec, dva Punčke in Fantki. Kako je bilo pri dvojčkih, ne bi vedel.
Tudi s priseljenkami se družini ne mudi, trenutno jih kličejo Kura A, Kura B, Kura X in Kura D.
In res jih je lepo gledati, kako iz dneva v dan bolj uglajeno v kurjem redu krempljajo po lojtri, ki je dila, gor in dol. Po potrebi, pa seveda na potrebo, kadar je treba.
Kaj bi juha brez soli, kaj bi NK Maribor brez Zlatka, kaj bi kure brez ...? Že tako se nežnejšim dušam iz velemesta, ko slišijo za dogajanje, smilijo, revice, ves dan v kletki. Celo odspodaj zamreženi, pa ne zaradi možnosti bega, ampak zaradi nenapovedanih lisičjih in sorodnih zverskih obiskov. Morale bi videti, v kakšnih ploščatih razdelkih jih okoli vozijo.
Verjetno niso daleč dnevi, ko se bo med ženščinami ustopil petelin. To bo veselje, pa uresničitev onega rekla, da nekdo hodi s kurami spat, pokonci pa ga vrže, ko prvič petelin zapoje.
A naj bodo v veselje, naj bodo v nesenje, enkrat bodo konec vzele. Ponavadi je ta precej bridek, tak giljotinski. Vem, da ata nisem sposoben sekirce v roke vzeti, ko bi zamahnil, bi verjetno okoli kura letala, pa ne brez glave, ampak s podlaktjo v kljunu. Bliže je možnost, da jih bodo odnesli in zanje poskrbeli v okolici v Rabeljskega jezera.
P. S. X = C
Možek je bil onega jutra na (ne)srečo virozen in je dostavo ter sestavo predremal. Hčerka se je zaobljubila, da bo okoli doma odslej hodila s pogledom, uprtim v tla, sin je očitno odprtejšega, morda pa ožjega duha (vonja?), ni se sekiral. Kokošji hotel se ne diči za hišo, kjer bi si ga ogledovala zverjad, pač pa pred hišnim licem tik ceste, vsem bitjem na očeh. In teh se je okoli lesenega čuda začelo obilo zbirati. In pridobitev hvaliti. Mati pa je bila, so bili res srečni. Je pa res, na enem koncu ima konstrukcija kolesci in bivališče je mobilno.
Ko so se naročnica pri ponudnikih pozanimali, kaj za ene znamke perjadi imajo na voljo, so rekli, da ta rjave. In da jajca nesejo.
Sreče ni nikoli preveč, prispele so stanovalke, ta rjave, ena svetlo, ena temno rjava, tretja siva in zadnja črna. Kar hitro se je skazalo, da verz one kompozicije, kako je življenje kot kurja lojtra, kratek in posran, ne drži. Naša, ups, njihova lojtra je bila dva dni snežno svetlo rjava. Bolj dila kot lojtra, s pečkami za oprijem. Potrdilo se je, da lepa kura zrno najde, zobale so, kar jim je bilo natreseno, v počivališče pa so se zaletavale, da se je žaljivka, ta je pa res kura, kar potrdila.
Kamikazasto obnašanje se je celo sitneža dotaknilo, odprl je hotel, na vrat na nos segel po prvem vratu in vreščavko ročno prestavil v zgornjo etažo. Enako z drugo, tretjo, četrti je uspel prvenstveni vzpon po prenesenopomenskem kratkem in usranem človekovem življenju.
Če naslednjega jutra ne bi bile ročno postavljene na trdnejša tla, bi ves dan zgoraj tečnarile. To pa že ne.
Oni ne najbolj naklonjeni projektu so se tolažili, da bodo za naravno selekcijo poskrbeli rejenejši mački, ko bodo imele kokoši proste izhode. A ko se je bližnje srečanje krempljaste vrste zgodilo, so se mačke razbežale, kot bi kokoško z dogo zamenjale.
No, ker sreče res ni nikoli preveč, je bilo najnestrpnejše pričakovanje usmerjeno v prvo zvaljeno jajce. Mati niso dolgo čakali, a ko so ga ljubeče v roke vzeli, se je na spodnji strani pokazala flomastrasta grimasa. Jajce je bilo potaknjeno, ne kukavičje, iz hladilnika. Nesramno, res. A od jeze ni končalo v fasadi, pojedlo se je.
In če ata še pred leti razen moljev, neknjižnih, ni bil vajen nobene živali, z leti pa je vzljubil zaljubljene papige, pretakal solze nad poginulimi hrčki, gladil prenekatero mačko, no, ljubezen je črto potegnila pod psi, ni vrag, da kokodajsanje čez perjad nekoč ne bo potihnilo. In se bo celo točno vedelo, katero jajce je prišlo iz katere kokoši, ki bodo imele imena, dokler se agregatno ne bodo prelevile v župo.
Vendar, včasih na kmetih ob novorojenem bitju ni bila prva skrb ime, zato so bili pri hišah kak mesec, dva Punčke in Fantki. Kako je bilo pri dvojčkih, ne bi vedel.
Tudi s priseljenkami se družini ne mudi, trenutno jih kličejo Kura A, Kura B, Kura X in Kura D.
In res jih je lepo gledati, kako iz dneva v dan bolj uglajeno v kurjem redu krempljajo po lojtri, ki je dila, gor in dol. Po potrebi, pa seveda na potrebo, kadar je treba.
Kaj bi juha brez soli, kaj bi NK Maribor brez Zlatka, kaj bi kure brez ...? Že tako se nežnejšim dušam iz velemesta, ko slišijo za dogajanje, smilijo, revice, ves dan v kletki. Celo odspodaj zamreženi, pa ne zaradi možnosti bega, ampak zaradi nenapovedanih lisičjih in sorodnih zverskih obiskov. Morale bi videti, v kakšnih ploščatih razdelkih jih okoli vozijo.
Verjetno niso daleč dnevi, ko se bo med ženščinami ustopil petelin. To bo veselje, pa uresničitev onega rekla, da nekdo hodi s kurami spat, pokonci pa ga vrže, ko prvič petelin zapoje.
A naj bodo v veselje, naj bodo v nesenje, enkrat bodo konec vzele. Ponavadi je ta precej bridek, tak giljotinski. Vem, da ata nisem sposoben sekirce v roke vzeti, ko bi zamahnil, bi verjetno okoli kura letala, pa ne brez glave, ampak s podlaktjo v kljunu. Bliže je možnost, da jih bodo odnesli in zanje poskrbeli v okolici v Rabeljskega jezera.
P. S. X = C
