Mojstri iz druge roke

Za nami je prvi teden svežega leta 2022, jaz pa se sprašujem, ali smo '21 sploh pustili za seboj. En in isti šmorn, bi rekli predniki. Še pred nekaj leti se mi je zdelo, da je treba famozni silvester preživeti glasno in družabno, le kaj bi bilo lahko hujšega kot ostati doma brez pravega žura, medtem ko »povsod« odmeva praznično razpoloženje. Ti pomisleki so že nekaj časa stvar preteklosti, vse bolj sem prepričana, da je pomembno le to, da si vsaj zadnji večer leta skrojiš po svojih željah. Lahko tudi v pižami in pod odejo. Lahko tudi pred televizijo, za katero velja, da je mladi sploh več ne gledajo, medtem ko se starejši še spomnijo časov, ko so jo za lahko noč pokrivali s kvačkanimi prtički. Svetišče doma.

Naš tokratni zadnji decembrski večer je minil v prijetni družbi, a najbrž se bom kljub temu ob izteku 2022 spraševala, »kje smo že bili lani na silvestrovo«. Morda bi lahko indiferentnost pripisala določeni starosti, a prave evforije za praznovanje niti pri potomcih ni bilo zaznati. Niso kriva njihova ali moja leta, kriv je … ve se kdo.

Zato ni čudno, da se je lahko javna radiotelevizija tudi letos pohvalila s kar lepimi številkami. Že tradicionalno je silvestrski program med najbolj gledanimi na TV SLO 1 in letos ga je v povprečju spremljalo nekaj več kot 300.000 gledalcev, starejših od štirih let. Povedano drugače: videl ga je 41-odstotni delež gledalcev televizije. Vrhunec gledanosti so prinesle prve minute novega leta in Silvestrski poljub z Alfijem Nipičem. S šampanjcem v rokah je pred zasloni z njim prepevalo kar 470.000 ljudi ali 63 odstotkov takratnih gledalcev televizije. Nekaterih ritualov pač ne gre opustiti in sama sreča, da se je Alfi pravočasno izvlekel iz primeža virusa.

Toda glede gledanosti je 31. december pač poseben dan, zato se z njim ne more kosati niti lanski 2. avgust, ko so za najvišjo gledanost v zgodovini nočnega predvajanja poskrbeli slovenski košarkarji, ko so se v četrt­finalu olimpijskih iger v Tokiu pomerili z Nemci. Evforija je sredi noči pred tv-sprejemnike prignala več kot 137.000 Slovencev ali 7,1 odstotka gledalcev. Proti koncu, v odločilnih trenutkih tekme, je za naše navijalo in trepetalo nekaj več 192.000 gledalcev oziroma 10,1 odstotka.

A redki dogodki kukajo iz povprečnih dni, ko je v nekaterih domovih televizor gori v prazno, pogosto za zvočno kuliso, ki preganja samoto. Ali pa ob koncu napornega dneva ponudi pobeg nekam stran. Pa čeprav večina zatrjuje, da ga redko prižgejo, kaj šele, da bi spremljali razvpite resničnostne bedarije. A sčasoma pride vse na dan. Ena od babic se spozabi in se poznavalsko vključi v debato o ljubezenskih peripetijah na kmetiji, znanec prizna, da čas izgublja s spremljanjem kuharskih veš­čin na prostem v zakotnih vaseh Azerbajdžana, sodelavka pa iz nekih čudnih nagibov v grozi in napol miže spremlja usodo ljudi s pretirano telesno težo. Spet nekdo sledi tistim, ki so imeli vsega poln kufer in so pred civilizacijo pobegnili v divjino, z zavedanjem, da bodo preživeli le ob lastni ekstremni iznajdljivosti. Pa to še ni vse: prijateljica poskuša priti do dna tegobam avstralskih dragqueenov in občuduje solidarnost, ki vlada med tekmovalci v kovanju mečev, druga pa pozorno sledi zgodbam o prenovi starih krip, čeprav se ji niti ne sanja, o čem mojstri govorijo. Pa se razkrije še četrta, ki iz tedna v teden prenavlja razpadajoče hiše in jim – ne da bi se umazala ali dvignila s kavča – vrača stari sijaj. Čeprav si ne znamo racionalno razložiti, zakaj gledamo oddaje o stvareh, o katerih nimamo pojma in se zgolj na daljavo zagotovo ne bomo naučili zamenjati bata v motorju ali v vintage slogu opremiti hiše, smo le našli nekaj skupnih imenovalcev. V teh zgodbah nas navdušujejo ustvarjalnost, vztrajnost, prijaznost in avanturistični duh. Tudi čudaškost, seveda.

Za novoletnim omizjem smo tako ugotovili, da v teoriji in prek ekrana obvladamo tako rekoč vse. Morda bi bil zdaj pravi trenutek za obljubo, da se bomo v kakšni od tv-veščin preizkusili tudi zares. Zaželite nam srečo. Potrebovali jo bomo.