K vodovnikom, jezernikom in vilam

Če vas zanimajo kulturnozgodovinske ali naravne znamenitosti, še bolje pa oboje, se boste na južnih obronkih Pohorja dobro počutili. Na sončni strani mogočnega štajerskega hribovja je obojega na pretek. Če dodamo še izvrstna, predvsem bela vina, kulinarične posebnosti, kot sta pohorski lonec in pohorska omleta, ter množico bajeslovnih bitij, je razlogov tudi za več kot dan potepanja po deželi skrivnostnih gozdov in številnih potokov ter rečic več kot dovolj.

Dinamičen razvoj Slovenske Bistrice temelji na industriji s podpohorskim aluminijskim velikanom Impolom na čelu, zato je turizem morda nekoliko v ozadju, a to ne pomeni, da bo obiskovalec od tam odšel z dolgim nosom. Nasprotno, verjetno bodo marsikoga navdušile manj znane in zato še vedno turistično manj obremenjene zanimivosti.

Mesto treh cerkva in mogočnega gradu

Z dobrimi 8000 prebivalci sodi Slovenska Bistrica nekje v prvo dvajseterico mest v državi. Ima dolgo zgodovino, med gradnjo prve hitre ceste v bližini so pred desetletji odkrili celo ostanke rimskega naselja, ki naj bi se imenovalo Civitas Nagotiana, torej nekaj takšnega kot Trgovsko mesto. To je bila trgovska postojanka, neprimerljiva z osrednjima rimskima mestoma na današnjem slovenskem Štajerskem, Celjem in predvsem Ptujem. Ta je bil v rimskih časih največje mesto daleč naokrog in števila prebivalcev antičnega Poetovia na današnjem slovenskem ozemlju ni preseglo nobeno mesto vsaj do poznega 19. stoletja, torej 1500 let. Kot srednjeveška naselbina pa je Slovenska Bistrica dobila mestne pravice na začetku 14. stoletja, ko so jo tudi obdali z obzidjem. Današnje mesto nima srednjeveške podobe, saj je od takrat večkrat pogorelo.

Pečat mu dajejo tri cerkve, nekdanja samostanska cerkev Marije sedem žalosti na osrednjem Trgu svobode, farna cerkev sv. Jerneja nad Trgom Alfonza Šarha in Jožefova cerkev na istoimenskem griču nad mestom. Predvsem Trg svobode je v toplejših mesecih in decembra zelo živahen. Na njem sta tudi fontana iz klad znamenitega pohorskega granita, uradno granodiorita, in klasično socialističen bronasti kip junaškega partizanskega bombaša v nadnaravni velikosti. Kip, vendar veliko starejši, krasi tudi Šarhov trg; gre za znamenje s kipom Marije iz 18. stoletja.

A osrednja znamenitost mesta je gotovo mogočen grad, za lučaj oddaljen od Trga svobode. Prvič so ga omenjali že v 13. stoletju. Zamenjal je več lastnikov, med njimi tudi Habsburžane in Celjane, današnjo velikost pa so mu v 17. stoletju dali grofje Vetter von der Lilie. A najpomembnejši lastniki so bili grofje Attemsi, ki so ga kupili v 18. stoletju. Eden od njih, Ignacij Marija, je imel kot številni drugi člani rodbine pomembne službe na cesarskem dvoru. Rodil se je v Ljubljani in večino časa živel v Gradcu, vendar je svojo nakupovalno in prenoviteljsko strast uresničeval predvsem na območju današnje slovenske Štajerske. Plod njegove vneme so bili nakupi gradov v Slovenski Bistrici, Podčetrtku in Brežicah, če naštejemo le nekatere, ter gradnja dvorca Štatenberg pri Makolah, nedaleč od Slovenske Bistrice.

Bistriški grad po ambiciozni prenovi grofov Attemsov v 18. stoletju bolj kot na nekdanjo trdnjavo spominja na rezidenco. FOTO: Voranc Vogel

V bistriškem gradu so Attemsi izvedli zelo ambiciozno baročno prenovo, zaradi katere je danes bolj kot nekdanja trdnjava videti kot rezidenca. Posebno veličastna sta viteška dvorana z za barok značilnimi antičnimi motivi fresk in reprezentativno glavno stopnišče z notranjega dvorišča v prvo nadstropje. Čeprav Attemsi izvorno torej niso bili Bistričani, je bistriški grad sčasoma postal osrednji dom velikega dela družine. Njihov čas je zdaj predstavljen na tablah pred osrednjim vhodom v grajski kompleks. V Slovenski Bistrici so ostali tudi po prvi svetovni vojni, ko so postali jugoslovanski državljani.

V drugi svetovni vojni so morali uradno seveda sodelovati z nacističnimi okupatorji, ki so hoteli po ukazu Adolfa Hitlerja narediti slovensko Štajersko »spet« nemško. A ker so menda intimno bolj podpirali partizane in jim na skrivaj pomagali, so po vojni mislili, da jim ne preti posebna nevarnost. Da so se bridko motili, dokazuje dejstvo, da je zadnjega grofa Ferdinanda Marijo Attemsa in njegovo ženo že nekaj dni po osvoboditvi z gradu odpeljala Ozna. Zaradi veleizdaje so ju obsodili na prisilno delo in izgubo premoženja, na začetku leta 1946 pa sta izginila. Njunih kosti še danes niso našli. Izginil je tudi njun sin Emil Hans, drugi otroci pa so preživeli in po vojni živeli v Avstriji. Kmalu po osamosvojitvi so sodbo zoper zadnjega bistriškega grofa in ženo razveljavili, njuni potomci pa so z denacionalizacijo dobili vrnjen velik del premoženja, med drugim veliko gozdov na Pohorju. Domačega gradu jim niso vrnili.

Grad je po vojni doživel usodo številnih tovrstnih poslopij pri nas. Vanj so naselili socialno ogrožene družine in počasi je propadal. Od originalne opreme je ostalo le nekaj velikih lončenih peči. Resna obnova poslopja se je začela šele v 80. letih 20. stoletja. Do danes so tako notranjost kot zunanjost temeljito obnovili, tam prirejajo številne prireditve in razstave, v gradu pa je tudi vrsta stalnih zbirk, na primer stalna razstava o rimski cesti med današnjima Celjem in Ptujem, o poznoantični oziroma zgodnjesrednjeveški naselbini Ančnikovem gradišču na Pohorju, etnološka zbirka predmetov s Pohorja zbiralca Miljutina Arka, zbirki mineralov in fosilov ter molitvenikov zbiralca Franca Pajtlerja. Zanimive so tudi zbirka starodobnih avtomobilov, motorjev, mopedov in koles različnih zasebnih zbiralcev, spominska soba pisatelja Antona Ingoliča, ki je izviral iz teh krajev, ter zbirka starin znane Bistričanke, plastične kirurginje Zore Janžekovič. Kot je za vinorodne kraje pod Pohorjem primerno, je v gradu vinoteka, v kateri je na ogled nekaj še ohranjenih izdelkov nekdaj slovečih glažut, majhnih steklarn s Pohorja.

Čez cesto od gradu je slikovit park iz grofovskih časov z menda najdaljšim gabrovim drevoredom v Evropi. FOTO: Voranc Vogel

Izvrstna vina lahko spoznavate tudi na Jernejevi poti, ki vodi mimo treh bistriških cerkva in nato po znanih vinogradniških legah Ritoznoj in Kovača vas mimo cerkva sv. Marjete in sv. Roka. Dolga je 12 kilometrov in ni posebno zahtevna, a zaradi dolžine terja nekaj časa. Vsako leto po njej prirejajo pohode; za organizirane skupine tudi takrat, kadar ni rednih terminov. Ob poti ali blizu nje je več kleti prodornih štajerskih vinarjev, kjer lahko pokusite njihove pridelke.

Skrivnostna bitja

Kot se za pravi grad spodobi, ima tudi bistriški svojega duha. Bela dama, kakor jo imenujejo, naj bi bila ena izmed Attemsov, ki je hudo zbolela. Da ne bi širila bolezni, so jo zaprli v okrogli grajski stolp in tam je živela do smrti. Nad svojo usodo je bila tako užaloščena, da še danes postopa po sobanah, ni pa hudobna in ne povzroča škode, kot to počnejo nekateri duhovi.

Veličastno viteško dvorano v gradu so povišali s prebojem stropa med dvema nadstropjema in jo bogato poslikali z baročnimi freskami. FOTO: Voranc Vogel

Z bajeslovnimi bitji je povezan pisatelj Jože Tomažič, tudi njegova spominska soba je del stalnih razstav v gradu. Bil je učitelj, doma s Tinja, ki je na širšem območju Pohorja, najbolj intenzivno pa na bistriškem koncu, zbiral ljudske pripovedke. Na primer o povodnih možeh vodovnikih, ki živijo v tolmunih, potokih in Dravi, ter jezernikih v hribovskih jezercih, vilah, pa velikanu hostniku, ki je živel med Osankarico in Roglo, bil pa je tako močan, da je kar z golimi rokami ruval iz tal mogočna drevesa. Zanimiva prikazen je tudi divji lovec. Gre za dušo lovca, ki je nekoč ustrelil v križ. Za kazen se je spremenil v nevidno prikazen in zdaj s svojimi nevidnimi psi občasno lovi po pohorskih gozdovih. Ko gre na divjo jago, to vidimo kot silovite pohorske nevihte. Pohorje je sestavljeno iz neporoznih kamnin, zato vse vode odtečejo po površju. Brezštevilni na videz spokojni potočki so dejansko hudourniki; ob divjih jagah, danes okrepljenih s pomočjo podnebnih sprememb, nemalokrat povzročajo veliko škode.

Zgodbe o bajeslovnih bitjih – med katerimi na Pohorju presenetljivo ni našel pripovedk s škrati – je Tomažič izdal v več knjigah, ki jih je likovno opremil ilustrator češkega rodu Jožef Beránek. A je slabo izbral čas. Izšle so med drugo svetovno vojno, torej je Tomažič kršil kulturni molk Osvobodilne fronte, Beránek pa je poleg pravljičnih knjig ilustriral tudi domobransko propagando. Njegovo najbolj znano takšno delo je plakat, na katerem domobranec s srepečim pogledom z iztegnjenim kazalcem opozarja: »Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda!«, z dodatkom: »Kdor ne sodeluje v protikomunistični borbi, izdaja svoj narod!« Nepresenetljivo je ilustrator tako kot Attemsi po vojni »izginil«. Tomažič se je tej usodi izognil, vendar so njegovo delo z novimi izdajami iztrgali pozabi šele po osamosvojitvi Slovenije.

V deželi gozdov

Na Pohorje, dom bajeslovnih bitij, se lahko odpravite peš. Prav do osrčja bistriškega konca mitskega štajerskega hribovja Svetih Treh kraljev je mogoče iti po poti, del skozi izredno slikovito sotesko Bistriški vintgar, ki jo je izdolbel potok Bistrica. Pot vodi ob potoku, iz katerega lahko brez pomislekov pijete, saj je celo vodno zajetje za Slovensko Bistrico nižje od soteske, kjer potok priteče v dolino. Kmalu boste na drugem bregu opazili rimski kamnolom, v katerem so Rimljani lomili beli pohorski marmor za svoje gradnje, kot sta znamenita nekropola v Šempetru in Orfejev spomenik sredi Ptuja.

V slikoviti soteski Bistriški vintgar je več slapov, med njimi je najvišji 15-metrski Šum. Foto Gorazd Utenkar

Ob poti je tudi več slapov, ki zaradi netopne podlage ne padajo v globino, ampak drsijo po pohorskem granitu. Najvišji je približno 15-metrski slap Šum.

Ker je od Zgornje Bistrice do Treh kraljev kar nekaj ur hoje, pot pa je zaradi velike višinske razlike precej naporna in ni primerna za neutrjene pohodnike, se večina obiskovalcev pripelje po cesti skozi slikovito hribovsko vas Šmartno na Pohorju ali skozi Tinje. Obe cesti vodita iz Slovenske Bistrice. Na Kralah, kot jim pravijo domačini, sta hotel in manjše smučišče, na katerem sta vlečnica in sedežnica, imajo tudi umetno zasneževanje, poleti pa je tam predvsem izhodišče za številne pohodniške in kolesarske poti.

Ena najbolj priljubljenih je do Črnega jezera. Gre za šotno barje na višini 1200 metrov, ki so ga v preteklosti zajezili za splavilo lesa s Pohorja. Danes jezero te funkcije nima več, je pa zelo zanimivo za pohodnike in tudi za ljubitelje redkih rastlin in ptic. V njem, čeprav je umetno, seveda prav tako živi jezernik. S Treh kraljev pridete do jezera v približno tri četrt ure enostavne hoje. Malo naprej po poti, večinoma sestavljeni iz hlodov, s katero ščitijo občutljivi višinski ekosistem, pridete do Osankarice.

Bistriško Pohorje nima samo živahne pravljične preteklosti, ampak tudi turistično sedanjost in prihodnost, katere osrednji del je hotel Jakec pri Treh kraljih. FOTO: Voranc Vogel

Ta je izhodišče za približno 15-minutno pot do enega najbolj tragičnih in hkrati veličastnih krajev v Sloveniji. Gre za Tri žeblje, prizorišče poslednje bitke Pohorskega bataljona. Na njihovem prezimovališču je 70 bork in borcev 8. januarja 1943 obkolilo približno 2000 nemških vojakov in orožnikov. Povelje, ki so ga Nemci dobili od svojega komandanta, generalmajorja Otta Lurkerja – po vojni so ga obesili kot vojnega zločinca –, je bilo nedvoumno: »Bandite ujeti ali uničiti!« Partizani se niso pustili ujeti, v boju pa niso imeli nobenih možnosti. Padlo jih je 69, enega, ki je bil preveč ranjen, da bi se ubil sam, so ujeli in pozneje ustrelili.

Globoko v mogočnih pohorskih gozdovih je poslednje bojišče Pohorskega bataljona. FOTO: Voranc Vogel

Med padlimi je bil legendarni domoljub Alfonz Šarh - Iztok, veteran prve svetovne vojne, Maistrov prostovoljec in narodni heroj iz partizanščine. Skupaj z očetom so padli tudi trije sinovi, stari 16, 14 in 12 let. Še ena legendarna borka je bila komaj 16-letna Minka Namestnik - Sonja. Kot je povedal eden od orožnikov, se je, ko so jo stisnili v obroč, raje kot predala z aktivirano bombo pognala med njih. Samotni kraj s skromnimi obeležji iz večnega pohorskega granita sredi mogočnih stoletnih okoliških gozdov, kjer so številna drevesa žive priče poslednjega boja pohorskih partizanov, je primeren za kontemplacijo o takšnem in drugačnem smislu življenja.