Ni nostalgije, ni romantike

Kar Delo zame je, so pretežno spomini. Spomini na očeta in njegove sodelavce, zlasti tiste, ki so postali tudi prijatelji. Delo je velika soba – redakcija – na Tomšičevi in škripanje poda v njej. V njej sem preživel del otroštva, tudi zato, ker je oče večji del aktivnega življenja preživel prav tam. V službi. Če sem ga hotel videti pogosteje kot doma, sem pač šel tja. Delo je bilo zame, za Delovega otroka, v tistih časih zabavno: od opazovanja novinarjev pri delu do metanja v zrak, dokler so (moja) leta pač dopuščala. Mimogrede, v zrak me je metal tedaj nadobudni Delov pripravnik Uroš Šoštarič, Marjetin mož. Oba sta svoj novinarski čas preživela pri tem časopisu … Vse skupaj je, z dolžno skepso, včasih opazoval Branko Soban, ki je svojo kariero prav tako začel v Delovem športnem uredništvu.

Delo je kup Delovih otrok, s katerimi sem odraščal … Luka in Veronika Novak, Jure in Miha Zadnikar, Primož in Gregor Kališnik, Staš Ivanc, Tomi Trbovc, pa Marjana in Tanja Rupnik, Marina in Mateja Dermastia, Miha in Katja Fras, Urša Izgoršek, Irena in Borut Bohinc, Urška Žnidaršič ali Tina Mahkota … Večina je stanovala v Delovih kolonijah na Glavarjevi, Lambergarjevi in Novinarski ulici.

Delo je stara tiskarna ob večerih, v katerih me je oče naučil hitrega branja zrcalno postavljenih strani iz svinčenih črk … Pozneje, po prehodu na off-set tisk, mi je bilo lepljenje prav tako simpatično, četudi je bil vonj lepila manj vabljiv.

Delo je tesno družinsko prijateljstvo in občasne večerje, po katerih je oče z gosti, največkrat z Andrejem Novakom in Tonetom Rupnikom, živahno razpravljal o vsem mogočem, zlasti pa o politiki in družbi nasploh. Časi so bili drugi in drugačni, težko primerljivi z današnjimi. Odkritost, ostrina in eleganca pogovorov med temi tesnimi sodelavci, zapriseženimi profesionalci in iskrenimi prijatelji bi se ljudem tretjega tisočletja zdeli komaj predstavljivi. Andrej Novak je bil, ob boku očetu, moj prvi veliki vzornik. Pozneje je Ante Mahkota, nedavno umrla Delova legenda, postal mentor in mi med drugim omogočil, da sem se učil od mnogih drugih, Jureta Apiha, na primer.

Delo je tudi pokojni Henrik Übeleis - Hajni, občasno Henci, očetov mladostni prijatelj in dolgoletni kolega v športni rubriki, s katerim si je oče, na pobudo Delovih šefov, delil Citroënovega spačka, njun oziroma naš prvi družinski avto. Delo je tudi legendarni šofer Franci Bezlaj, ki je bil na voljo tudi novinarjem. In navsezadnje, Delo je zimzeleni Joco Žnidaršič in mnogi fotoreporterji ob njem, od prvega, ki se ga spomnim, Edija Šelhausa, naprej, ki so mi pomagali razumeti pomen slike. Ne samo v časopisu.

Delo so nešteta Olimpijska Dela, almanahi in, predvsem, obsežne ponedeljkove športne priloge, tiste, zaradi katerih očeta ob nedeljah nikoli ni bilo doma … Ko se je časopis preselil v črno vdovo, je peto nadstropje športne redakcije postalo velikansko nedeljsko delovišče in klicni center. Hkrati pa so se tam rojevali stilistično dovršeni članki, reportaže in komentarji z literarno vrednostjo, če pomislim samo na Jožeta Deklevo - Pepija.

Delo zame ni nostalgija, niso nekakšni stari dobri časi, še manj romantika. Minulo Delo preminulih ali upokojenih utemeljiteljev je del zgodovine in življenj nekaterih. Sedanje Delo ni nekaj, kar bi po vsej sili moralo biti podobno staremu. Četudi ga berem vsak dan, ga nikoli več ne vzamem v roke v papirni obliki. Samo še v elektronski tablici, kjer koli po svetu …

Sem pa kljub temu vesel, da se ob prebiranju novega, drugačnega Dela samodejno spomnim na Ferija Žerdina, ki mi je ob vsakokratnem srečanju v novih dvigalih tedaj nove Delove hiše obljubljal, da bo poskrbel za postavitev otroškega vrtiljaka v vrtcu nasproti naše hiše.

Delo ni tisto, ki bi naposled zgradilo vrtiljak. Nihče ga ni. In vendar se vrti.