Nostalgija
Ko sem se zadnjič sprehajala po idilični gorenjski vasi, so se na obzorju svetile gore in dišalo je po gozdovih. Prehitela me je starejša domačinka na kolesu, z lepo pričesko in v športnih copatih. Potem sem šla naprej, mimo kmetij, butičnega hotela, vaške gostilne in do konca vasi. Pred mano so se odprla polja, kot temno zelene preproge na turškem bazarju.
Po dolgem sprehodu sem se vračala v vas, nad katero je visel vonj po jesenskem ognju in pečenem kostanju. Kar naenkrat sem začela premišljevati, da je iz vasi nekaj izginilo, da manjka nekaj zelo pomembnega. Nikjer več ne srečam klasičnih starih mam, z ruto na glavi in v predpasniku z žepom, v katerem je bil vedno bombon. Stare mame, ki so bile vedno nekje med okopavanjem vrta in vročo kuhinjo, v kateri je iz pečice štedilnika na drva dišalo po piščancu s krompirjem. Stare mame – babic nekoč ni bilo, to je bil lik iz pravljice o Rdeči kapici, ki je končal v volkovem trebuhu – so bile pojem dobrote. Verne, prijazne, dobre, stroge. Vedele so, kdaj je polna luna, ko morajo posaditi ali posejati neko zelenjavo, same so znale pridobivati seme iz rastlin, ki so ga hranile v papirnatih vrečkah. Skrbelo jih je, če se je bližala nevihta ali toča, in znale so napovedovati vreme glede na to, ali je veter pihal z zahoda ali vzhoda. Imele so rade svoje mačke, a jim tega nikoli niso preveč rade pokazale. Na krušni peči so sušile orehe.
Čuvale so vnuke, ki so se igrali ob vznožju njive, medtem ko so one okopavale krompir. Znale so speči najboljši kruh, njihove dišeče shrambe so bile polne različnih mok, domačega kisa in velikih posod s pokrovom, v katerih so hranile mast in ocvirke. Tam so bile tudi posode z modrim, vijoličnim, rdečim in rjavim fižolom, ki se je svetil kot drago kamenje v zakladnici ruskega cesarja. Klet je jeseni dišala po zemlji, jabolkih in kolerabi. Ko so v naročje vzele veliko glavo svetlo zelenega zelja, so njegovi listi zaškripali kot miš na podstrešju. Imele so dolgo kito, ki so jo vedno zvile in spele na zatilju glave. Če si jih zalotil, kako so si s starim glavničkom iz želvovine česale dolge lase, niso bile zadovoljne. Imele so mizo s predalom, v katerem je bilo pravo bogastvo – ključi vseh vrst, na roke napisani listki z recepti, izrezki iz časopisov, šivalni pribor, rožni venec … Zdelo se je, da so od nekdaj imele zguban obraz in sive lase, a včasih si v tem istem predalu odkril zbledelo fotografijo odločne in lepe mlade ženske, in ko si jih vprašal, kdo je to, so se skrivnostno nasmehnile. Niso želele veliko govoriti o svoji mladosti. Ali pa smo jih premalo poslušali.
Stare mame so imele dobro izdelan moralni kodeks, še bolj natančen je bil kot božje zapovedi. Vedno, ne glede na karkoli, je pomembno, da je človek pravičen in pošten. Tako so učile in tako so živele. Skromnost je bila vrednota. Vnuke so naučile moliti sveti angel, varuh moj. Preživele so vojno, partizane in domobrance, od blizu so videle zgodovino, in ko je brzela mimo kot nočni vlak, so za vsako ceno branile svoje otroke, svojo hišo in njive, razmišljale o tem, kako lahko skuhajo kosilo za veliko družino, če je shramba prazna. Nikoli se niso pritoževale. Niso se vtikale v življenje svojih odraslih otrok, premišljevale so samo, kako bi jim lahko pomagale. Bile so mirne in modre, to je bil še čas, ko se je depresiji reklo žalost, izgorevanju pa utrujenost. Sicer pa nikoli niso priznale, da so utrujene, rekle so, da jih trga po rokah, ker bo sprememba vremena.
Vedno se je zdelo, da imajo globoke misli, saj so ure in ure same delale na polju, a o njih nikoli niso govorile. Preveč je bilo dela in skrbi, da bi se človek ukvarjal sam s sabo in svojim notranjim svetom. Družina je bila vedno prva.
Generacija kmečkih starih mam z obvezno ruto je skoraj popolnoma izginila, na vaseh zdaj srečamo gospe s trajno, ki so takšne kot v mestih in ki jih vnuki kličejo babi. Z njimi je izginila posebna modrost, povezanost z naravo, in vrednote, ki so jih gojile s takšnim zaupanjem in izkušnjami kot rdečo peso, ki je morala preživeti dolgo zimo.
