Odločilno leto

Po skoraj celi EU se krepijo sile, ki bruseljskih institucij, najbrž tudi zaradi odsotnosti neposrednega spomina na razmere pred letom 1951, ne vidijo kot poroka miru in napredka na celini, ampak kot oviro.
Objavljeno
06. januar 2019 11.30
Posodobljeno
06. januar 2019 11.30
Pri vladajočih v Sloveniji odnosa do brexita ni zaznati, kot bi se dogajal v Culikafriji in ne v naši (razširjeni) državi. FOTO: Jure Eržen
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Osnovni cilj Evropske unije je bil od ustanovitve njene prve predhodnice Evropske skupnosti za premog in jeklo leta 1951 jasen: preprečiti vojno med Francijo in Nemčijo, najmočnejšima državama na celini. Nemčija je sicer relativno mlada, saj je kot sodobna nacionalna država nastala leta 1871. Nastala je po vojni, v kateri je gonilna sila združevanja severnonemških državic Prusija premagala prav Francijo. Njun konflikt je potem v prvi polovici 20. stoletja pripeljal do dveh svetovnih vojn.

Prav letos sta pred Evropsko unijo izziva, s kakršnima se še ni srečala.


Vojne med Francijo in Nemčijo po letu 1951 oziroma letu 1945 ni bilo več. Torej je Unija dobro opravljala svojo osnovno vlogo, ki so se ji v naslednjih desetletjih pridružile še številne nove. Prav letos pa sta pred njo izziva, s kakršnima se še ni srečala. Ne glede na zunanje okoliščine, kot so pritiski z druge strani Atlantika, se pravi iz ZDA, ali z vzhoda, se pravi iz Rusije, ima pred seboj naporne mesece že zaradi same sebe.

Prvi izziv je izstop Velike Britanije oziroma, kakor se ga je prijel ponarodel izraz, brexit. Zgodil se bo 29. marca. Unija je sicer že doživela en odhod. Vendar izstop velikanskega arktičnega ledenega otoka Grenlandije, redko poseljenega in gospodarsko irelevantnega, leta 1985 zaradi ohranjanja pravice do regulacije ribolova v svojih vodah, nikakor ni primerljiv. Poleg tega je Grenlandija ostala del Danske in njenih 56.000 prebivalcev, velika večina jih je Eskimov, je še vedno državljanov Unije.

V nasprotju z nepomembno Grenlandijo je Velika Britanija po prebivalstvu tretja, po gospodarstvu druga, po vojaštvu pa najbrž najpomembnejša članica Unije. Velika Britanija je sama po sebi peto največje gospodarstvo na svetu. Je tudi ena redkih svetovnih držav z jedrskim orožjem – in poleg Francije edina članica EU z njim – in ena še bolj redkih, ki ga lahko, s podmornic, izstreli na katerokoli drugo državo. Njeni letalonosilki Queen Elizabeth in Prince of Wales, drugo še gradijo, sta edini letalonosilki na svetu, po velikosti primerljivi z obstoječimi in prihajajočimi ameriškimi.

Brexit bo nedvomno na skoraj vseh področjih oslabil Unijo. Vendar bo to, kar bo od EU ostalo, še vedno veliko večje od Britanije in Britanija bo veliko bolj gospodarsko odvisna od Unije kot nasprotno. Ob kaosu sesedajoče se vlade, njene nezmožnosti, da bi pripravila parlament k podpori ločitvenemu dokumentu, in vedno glasnejšem pozivanju k še enemu referendumu, na katerem bi se pa čisto zares odločili, ali sploh hočejo oditi, ki v Londonu spremlja brexit, tudi ni čisto jasno, kdaj oziroma ali sploh se bo izstop dejansko in dokončno zgodil.

Čeprav volitve v evropski parlament ponavadi niso kdove kako pomembne, pa bodo letošnje proti koncu maja za stabilnost Unije bolj odločujoče od odhoda Velike Britanije.


Čeprav volitve v evropski parlament ponavadi niso kdove kako pomembne, pa bodo letošnje proti koncu maja za stabilnost Unije bolj odločujoče od odhoda – takšnega ali drugačnega, se pravi urejenega ali kaotičnega – Velike Britanije. Po skoraj vsej EU se namreč krepijo sile, ki bruseljskih institucij, najbrž tudi zaradi odsotnosti neposrednega spomina na razmere pred letom 1951, ne vidijo kot poroka miru in napredka na celini, ampak oviro.

Če bodo zmagale te sile, bo Unija v veliko večjih težavah kot zaradi še tako kaotičnega brexita. Vzpona evroskeptičnih oziroma evrofobnih sil sicer ni mogoče preprečiti, vendar bi bil njihov triumf nad propadajočima, vendar kljub temu evropeističnima ljudsko oziroma krščanskodemokratsko in socialdemokratsko strujo, ki že od začetka usmerjata EU, lahko katastrofa. Unija, ki se ne zaveda, zakaj je nastala, ki je nacionalistična, zaprta v nacionalne meje, kjer vlada populizem in zagledanost v mite preteklosti namesto v prihodnost, nas bo pripeljala natančno tja. V preteklost.

Saj ne, da v Sloveniji ne bi bilo nobene skrajne stranke, ena je celo zmagala na volitvah, ampak vsaj vira vseh problemov ne iščejo v Bruslju.


Slovenija bo tudi v letu, ko se bo najbrž odločalo o prihodnosti Unije in s tem prihodnosti celine, ostala na robu dogajanja. Pri vladajočih odnosa do brexita ni zaznati, kot bi se dogajal v Culikafriji in ne v naši (razširjeni) državi. A med relevantnimi strankami – med te seveda ne spada Jelinčičeva druščina – ni nobene, ki bi bila podobna takšnim, kot vladajo v vseh štirih slovenskih sosedah. Evroskeptičnim, če že ne sovražnim do Unije, nacionalističnim, populističnim, skrajnim. Saj ne, da tukaj ne bi bilo nobene skrajne stranke, ena je celo zmagala na volitvah, ampak vsaj vira vseh problemov ne iščejo v Bruslju. To pa je tudi nekaj.