So mu prisluškovali brez ustrezne odredbe?
Vrhovno sodišče odredilo ponovno sojenje za Miha Michaela in soobsojene zaradi vpletenosti v posle z mamili
Odpri galerijo
Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za zakonitosti Mihe Michaela, za preostale obsojence pa je sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti. Foto: Leon Vidic
Ljubljana – Štirje domnevni člani hudodelske združbe, vpleteni v posle z mamili in goljufijo, bodo ponovno sedli na zatožno klop ljubljanskega okrožnega sodišča. Vrhovno sodišče je obsodilno sodbo zanje razveljavilo, ker jim je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja.
Potem ko je štirinajst soobtoženih priznalo krivdo in se pogodilo za kazen, so Miho Michaela julija 2016 na okrožnem sodišču v rednem sojenju spoznali za krivega vpletenosti v posle z mamili in goljufije. Ob upoštevanju kazni iz nekega drugega procesa v zvezi z mamili ga je doletelo skupaj 13 let in pol zapora. Soobtoženi Ervin Viktor Stuhne je bil obsojen na dve leti in pol, Hamza Nuhija na leto in pol (oba zaradi mamil), Samo Kaič zaradi vpletenosti v goljufijo pa na leto in tri mesece zapora. Safeta Beganovića so zaradi pomanjkanja dokazov pravnomočno oprostili.
Višji sodniki so aprila 2017 delno ugodili le pritožbi prvoobtoženega Michaela in mu prvotno kazen znižali na 12 let – iz opisa dejanj so namreč izpustili eno dejanje – v preostalem pa so zavrnili pritožbe obrambe in tožilstva. A da v postopku ni bilo vse v skladu z zakonom, so ugotovili na vrhovnem sodišču. Problematično je namreč vprašanje nepristranskosti sodnice, ki je po sprejetem priznanju in obsodbi drugih soudeležencev pri istem kaznivem dejanju razsojala tudi o krivdi peterice v rednem postopku, in s tem povezanimi vprašanji o morebitnem vnaprejšnjem stališču glede krivde tudi za obtožence, ki očitkov niso priznali.
Iz sodne prakse vrhovnega in ustavnega sodišča sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi še ni razlog za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. A v konkretnem primeru se je sodnica prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicevala na sodbe zoper obsojence, ki so krivdo priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde, kar je pri vrhovnem sodišču vzbudilo dvom o nepristranskosti odločanja.
Obramba Michaela je iz tega razloga že na prvostopenjskem sojenju predlagala izločitev okrožne sodnice, a je ta tak predlog zavrgla. Višje sodišče je menilo, da je imela sodnica za svojo odločitev podlago v zakonu, vrhovni sodniki pa menijo, da sklepa o zavrženju zahteve za svojo izločitev ni obrazložila oziroma je bila obrazložitev pomanjkljiva, zaradi česar ne morejo preizkusiti, ali je bila takšna njena odločitev utemeljena.
Michael je v zahtevi za varstvo zakonitosti trdil tudi, da bi morali biti iz spisa izločeni dokazi (izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov), saj zoper njega ni bila izdana nobena odredba o prikritih preiskovalnih ukrepih, se pa dokazni zaključki v pravnomočni sodbi tudi v zvezi z dejanji, ki se očitajo Michaelu, v precejšnji meri opirajo prav na te izsledke. Po mnenju vrhovnega sodišča pa bi se lahko na podlagi bolj kritične presoje spisovnega gradiva utegnilo izkazati, da se prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali le zoper tiste osumljence, zoper katere je bila izdana odredba, temveč so policisti oziroma kriminalisti brez ustrezne odobritve v neki točki sami razširili domet sicer zakonitih odredb tudi zoper druge takrat osumljene, na primer Michaela.
Prvostopenjsko in višje sodišče sta menili, da v zvezi s temi očitki ni kršitev, saj ni jasnih in prepričljivih odgovorov, ali je bila dejavnost policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih zoper soobsojence, v resnici usmerjena tudi zoper Michaela, da se odkrije in razišče tudi njegova vloga. Ker so vrhovni sodniki podvomili v tak zaključek, so sodbo razveljavili in vrnili v novo sojenje pred novim sodnikom.
Potem ko je štirinajst soobtoženih priznalo krivdo in se pogodilo za kazen, so Miho Michaela julija 2016 na okrožnem sodišču v rednem sojenju spoznali za krivega vpletenosti v posle z mamili in goljufije. Ob upoštevanju kazni iz nekega drugega procesa v zvezi z mamili ga je doletelo skupaj 13 let in pol zapora. Soobtoženi Ervin Viktor Stuhne je bil obsojen na dve leti in pol, Hamza Nuhija na leto in pol (oba zaradi mamil), Samo Kaič zaradi vpletenosti v goljufijo pa na leto in tri mesece zapora. Safeta Beganovića so zaradi pomanjkanja dokazov pravnomočno oprostili.
O (ne)pristranskosti sodnice
Višji sodniki so aprila 2017 delno ugodili le pritožbi prvoobtoženega Michaela in mu prvotno kazen znižali na 12 let – iz opisa dejanj so namreč izpustili eno dejanje – v preostalem pa so zavrnili pritožbe obrambe in tožilstva. A da v postopku ni bilo vse v skladu z zakonom, so ugotovili na vrhovnem sodišču. Problematično je namreč vprašanje nepristranskosti sodnice, ki je po sprejetem priznanju in obsodbi drugih soudeležencev pri istem kaznivem dejanju razsojala tudi o krivdi peterice v rednem postopku, in s tem povezanimi vprašanji o morebitnem vnaprejšnjem stališču glede krivde tudi za obtožence, ki očitkov niso priznali.
Iz sodne prakse vrhovnega in ustavnega sodišča sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi še ni razlog za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. A v konkretnem primeru se je sodnica prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicevala na sodbe zoper obsojence, ki so krivdo priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde, kar je pri vrhovnem sodišču vzbudilo dvom o nepristranskosti odločanja.
Obramba Michaela je iz tega razloga že na prvostopenjskem sojenju predlagala izločitev okrožne sodnice, a je ta tak predlog zavrgla. Višje sodišče je menilo, da je imela sodnica za svojo odločitev podlago v zakonu, vrhovni sodniki pa menijo, da sklepa o zavrženju zahteve za svojo izločitev ni obrazložila oziroma je bila obrazložitev pomanjkljiva, zaradi česar ne morejo preizkusiti, ali je bila takšna njena odločitev utemeljena.
Sporni dokazi
Michael je v zahtevi za varstvo zakonitosti trdil tudi, da bi morali biti iz spisa izločeni dokazi (izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov), saj zoper njega ni bila izdana nobena odredba o prikritih preiskovalnih ukrepih, se pa dokazni zaključki v pravnomočni sodbi tudi v zvezi z dejanji, ki se očitajo Michaelu, v precejšnji meri opirajo prav na te izsledke. Po mnenju vrhovnega sodišča pa bi se lahko na podlagi bolj kritične presoje spisovnega gradiva utegnilo izkazati, da se prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali le zoper tiste osumljence, zoper katere je bila izdana odredba, temveč so policisti oziroma kriminalisti brez ustrezne odobritve v neki točki sami razširili domet sicer zakonitih odredb tudi zoper druge takrat osumljene, na primer Michaela.
Prvostopenjsko in višje sodišče sta menili, da v zvezi s temi očitki ni kršitev, saj ni jasnih in prepričljivih odgovorov, ali je bila dejavnost policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih zoper soobsojence, v resnici usmerjena tudi zoper Michaela, da se odkrije in razišče tudi njegova vloga. Ker so vrhovni sodniki podvomili v tak zaključek, so sodbo razveljavili in vrnili v novo sojenje pred novim sodnikom.
