Za sporno pogodbo je prejel podkupnino
Primož Zupančič je bil po priznanju spoznan za krivega in obsojen, nekdanje volivce pa je pisno obvestil, da je nedolžen.
Odpri galerijo
Primož Zupančič, nekdanji varuh zakonitosti v dolski občini. FOTO: Bojan Rajšek/Delo/
Ljubljana – Zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, in ker je vzel 7812 evrov podkupnine, je ljubljansko okrožno sodišče obsodilo nekdanjega župana Dola pri Ljubljani Primoža Zupančiča na skupno dve leti zapora. Za rešetke mu ne bo treba, vendar bo moral v dveh letih opraviti 1460 ur dela v splošno družbeno korist.
Gradnja dolskega vrtca v okviru javno-zasebnega partnerstva z družbo Energoplan je tako po devetih letih vendarle dočakala sodni epilog. Zupančiča bi moralo sodišče obsoditi že prejšnji mesec, vendar se je sodnica odločila, da počaka na odločitev višjega sodišča. To je pred nedavnim razsodilo, da sta pogodbi o stavbni pravici in najemnini, pred desetletjem podpisani z Energoplanom, z vsemi aneksi vred nični.
Začelo se je leta 2008, ko je občina pod Zupančičevim vodstvom za gradnjo vrtca prenesla stavbno pravico na ljubljansko podjetje EP Invest, hčerinsko družbo Energoplana, in se pogodbeno zavezala, da bo v 19 letih podjetju plačevala 28.128 evrov mesečne najemnine, kar v celotni dobi odplačevanja nanese skoraj 6,5 milijona. Po podatkih geodetske uprave je vrtec ocenjen na vsega 871 tisoč evrov. Občina pod županom Janezom Tekavcem že od začetka leta 2015 Energoplanu ne plačuje najemnine.
Računsko sodišče je leta 2012 ugotovilo, da je občinski svet na podlagi nepopolnih podatkov razpravljal o edini predstavljeni možnosti, torej o ustanovitvi stavbne pravice, in jo tudi potrdil, toda glede na veliko vrednost investicije bi morala občina poiskati še druge načine izvedbe projekta in jih predstaviti občinskemu svetu, pa tega ni storila. Varuhi javnega denarja so še ugotovili, da občina ni učinkovito izvedla projekta in da postopek izbire izvajalca ni zagotavljal konkurenčnosti ponudnikov, saj je bil poziv objavljen zgolj na občinski spletni strani. Nanj se je torej lahko prijavil le tisti, ki je vedel za objavo. Poleg tega bi občina morala po 19 letih objekt odkupiti za polovico tržne vrednosti.
Ljubljanski kriminalisti niso stali križemrok in so takrat Zupančiča zaradi suma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic kazensko ovadili. Pri razkrivanju finančnih nepravilnosti nekdanjega občinskega vodstva se je zelo izpostavil takratni predsednik nadzornega odbora občine Peter Kunstič.
Podkupnina za izdajo knjige
Sodnica Ana Testen je sodbo pospremila z besedami, da sta tako družba kot sodišče opazila kaznivi dejanji funkcionarja in da je nesprejemljivo, da funkcionar, ki ga je izbralo ljudstvo, protipravno pridobi finančno korist. Zadnje se je nanašalo na 7812 evrov podkupnine za izdajo knjige Redke in ogrožene sladkovodne ribe avtorja Primoža Zupančiča. »Naj zdaj skuša z družbenokoristnim delom spet pridobiti zaupanje družbe,« je bila ena od misli v sodničinem sklepnem govoru. Občino Dol pri Ljubljani pa je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.
Da se razglasitve sodbe zaradi zdravstvenih razlogov ne namerava udeležiti, je obtoženi pol ure pred narokom s telefonskim sporočilom obvestil svojega zagovornika Boštjana Penka. Je pa kljub slabemu zdravstvenemu stanju zbral dovolj moči, da je napisal svojo plat zgodbe in jo raznesel po poštnih nabiralnikih prebivalcem dolske občine. Med drugim jim je razodel, kako je živel v zmoti, in zatrdil, da se ni okoristil. Z ugotovitvami sodišča se tako očitno ne strinja. »Knjigo, katere avtor sem, sem prodal firmi, ki nima zveze z gradnjo vrtca, vendar sodna oblast meni drugače in me je pritisnila ob zid po načelu vzemi to, kar ti ponujamo, sicer bo še slabše,« je med drugim zapisal Zupančič. Toda kupca knjige občanom niti na poizvedovanje Dela ni razkril, češ da se imena podjetja ne spomni. Prav tako je v zapisu izpustil podatek, da je že na predobravnavnem naroku priznal krivdo za obe očitani kaznivi dejanji, zaradi česar je bilo sodišče prizanesljivo.
Gradnja dolskega vrtca v okviru javno-zasebnega partnerstva z družbo Energoplan je tako po devetih letih vendarle dočakala sodni epilog. Zupančiča bi moralo sodišče obsoditi že prejšnji mesec, vendar se je sodnica odločila, da počaka na odločitev višjega sodišča. To je pred nedavnim razsodilo, da sta pogodbi o stavbni pravici in najemnini, pred desetletjem podpisani z Energoplanom, z vsemi aneksi vred nični.
Začelo se je leta 2008, ko je občina pod Zupančičevim vodstvom za gradnjo vrtca prenesla stavbno pravico na ljubljansko podjetje EP Invest, hčerinsko družbo Energoplana, in se pogodbeno zavezala, da bo v 19 letih podjetju plačevala 28.128 evrov mesečne najemnine, kar v celotni dobi odplačevanja nanese skoraj 6,5 milijona. Po podatkih geodetske uprave je vrtec ocenjen na vsega 871 tisoč evrov. Občina pod županom Janezom Tekavcem že od začetka leta 2015 Energoplanu ne plačuje najemnine.
Računsko sodišče je leta 2012 ugotovilo, da je občinski svet na podlagi nepopolnih podatkov razpravljal o edini predstavljeni možnosti, torej o ustanovitvi stavbne pravice, in jo tudi potrdil, toda glede na veliko vrednost investicije bi morala občina poiskati še druge načine izvedbe projekta in jih predstaviti občinskemu svetu, pa tega ni storila. Varuhi javnega denarja so še ugotovili, da občina ni učinkovito izvedla projekta in da postopek izbire izvajalca ni zagotavljal konkurenčnosti ponudnikov, saj je bil poziv objavljen zgolj na občinski spletni strani. Nanj se je torej lahko prijavil le tisti, ki je vedel za objavo. Poleg tega bi občina morala po 19 letih objekt odkupiti za polovico tržne vrednosti.
Ljubljanski kriminalisti niso stali križemrok in so takrat Zupančiča zaradi suma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic kazensko ovadili. Pri razkrivanju finančnih nepravilnosti nekdanjega občinskega vodstva se je zelo izpostavil takratni predsednik nadzornega odbora občine Peter Kunstič.
Podkupnina za izdajo knjige
Sodnica Ana Testen je sodbo pospremila z besedami, da sta tako družba kot sodišče opazila kaznivi dejanji funkcionarja in da je nesprejemljivo, da funkcionar, ki ga je izbralo ljudstvo, protipravno pridobi finančno korist. Zadnje se je nanašalo na 7812 evrov podkupnine za izdajo knjige Redke in ogrožene sladkovodne ribe avtorja Primoža Zupančiča. »Naj zdaj skuša z družbenokoristnim delom spet pridobiti zaupanje družbe,« je bila ena od misli v sodničinem sklepnem govoru. Občino Dol pri Ljubljani pa je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.
Da se razglasitve sodbe zaradi zdravstvenih razlogov ne namerava udeležiti, je obtoženi pol ure pred narokom s telefonskim sporočilom obvestil svojega zagovornika Boštjana Penka. Je pa kljub slabemu zdravstvenemu stanju zbral dovolj moči, da je napisal svojo plat zgodbe in jo raznesel po poštnih nabiralnikih prebivalcem dolske občine. Med drugim jim je razodel, kako je živel v zmoti, in zatrdil, da se ni okoristil. Z ugotovitvami sodišča se tako očitno ne strinja. »Knjigo, katere avtor sem, sem prodal firmi, ki nima zveze z gradnjo vrtca, vendar sodna oblast meni drugače in me je pritisnila ob zid po načelu vzemi to, kar ti ponujamo, sicer bo še slabše,« je med drugim zapisal Zupančič. Toda kupca knjige občanom niti na poizvedovanje Dela ni razkril, češ da se imena podjetja ne spomni. Prav tako je v zapisu izpustil podatek, da je že na predobravnavnem naroku priznal krivdo za obe očitani kaznivi dejanji, zaradi česar je bilo sodišče prizanesljivo.
